Računsko sodišče je izvedlo revizijo učinkovitost ureditve sistema sodniškega pripravništva v Republiki Sloveniji v obdobju od leta 2020 do leta 2022.
Računsko sodišče je ocenilo, da je bil sistem sodniškega pripravništva urejen delno učinkovito.
Računsko sodišče je ugotovilo, da namen sodniškega pripravništva izhaja iz Zakona o pravniškem državnem izpitu iz leta 1995, ki je bil zadnjič noveliran leta 2007. Ta ureja usposabljanje ter strokovni izpit enotno tako za opravljanje funkcij sodnik, državni tožilec, generalni državni odvetnik ter poklicev odvetnik in notar kot za opravljanje drugih del, za katere se z zakonom zahteva kot pogoj enoten pravniški državni izpit. Vizijo usposabljanja pravnikov po končanem študiju na pravnih fakultetah je Vlada Republike Slovenije zapisala v Strategiji ravnanja s človeškimi viri v pravosodju do leta 2020, pri čemer Ministrstvo za pravosodje za obdobje po letu 2020 ni pripravilo strateškega dokumenta, ki bi določal strateške cilje na področju pravosodja, sodniškega pripravništva in pravniškega državnega izpita.
Cilji izvajanja sodniškega pripravništva so bili nazadnje določeni leta 2003 in 2007 v zadnjih dveh novelah Zakona o pravniškem državnem izpitu, pri čemer so se razmere na področju števila kandidatov za sodniško pripravništvo od takrat bistveno spremenile, in cilji, ki sta jih zasledovali noveli, niso več aktualni.
Vrhovno sodišče je vsako leto pripravljalo skupni kadrovski načrt za sodišča. Nista pa niti vrhovno sodišče za sodišča niti ministrstvo za delovanje pravosodnega sistema dolgoročno ugotavljala, kakšne so realne potrebe po številu zaposlenih s pravniškim državnim izpitom in posledično koliko sodniških pripravnikov bi potrebovali.
Vrhovno in višja sodišča so sodelovala s pravnimi fakultetami in izvajala tudi druge aktivnosti ozaveščanja o poklicih v sodstvu, vendar so sodniški pripravniki ocenili, da te aktivnosti niso bile zadostne, saj med študijem večina študentov prava ni spoznala kariernih možnosti v sodstvu po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Vrhovno in višja sodišča so zainteresiranim pravnikom zagotavljala informacije o izvajanju sodniškega pripravništva, o pogojih ter pravicah in obveznostih sodniških pripravnikov ter kariernih možnostih v sodstvu po opravljenem sodniškem pripravništvu oziroma pravniškem državnem izpitu, vendar so bile te po mnenju sodniških pripravnikov pomanjkljive oziroma tudi napačne.
Sodniški pripravniki so v anketi izpostavili, da jim plačilo za delo predstavlja enega pomembnejših dejavnikov pri izbiri zaposlitve. To je bilo v povprečju za 29 % nižje od bruto povprečne plače v Republiki Sloveniji, zaradi česar je bilo sodniško pripravništvo v primerjavi z ostalimi poklici manj zanimivo. Prav tako vsa sodišča po mnenju sodniških pripravnikov niso razpolagala z ustreznimi prostori in opremo za njihovo delo.
Računsko sodišče je ugotovilo, da višja sodišča programov dela za posamezne sodniške pripravnike niso dovolj konkretizirala in uskladila, da bi lahko na njihovi podlagi tako mentorji kot tudi sodniški pripravniki vedeli, kolikšno količino in vsebino dela bi moral opraviti sodniški pripravnik. Vsebina programa obveznega usposabljanja je v predpisih določena in je neposredno povezana z opravljanjem pisnega dela pravniškega državnega izpita. Računsko sodišče je v reviziji ocenilo, da celotno usposabljanje sodniških pripravnikov ni zasnovano tako, da bi zajemalo vsa pravna področja, ki so predmet pravniškega državnega izpita. Prav tako pa sodniški pripravniki pri pripravah na pisni del pravniškega državnega izpita niso bili v enakem položaju kot kandidati za pravniški državni izpit, ki niso sodniški pripravniki.
Predsedniki višjih sodišč so nadzor nad usposabljanjem sodniških pripravnikov, ki opravljajo delo na prvostopenjskih sodiščih, s pooblastilom prenesli na prvostopenjska sodišča, zaradi česar niso imeli celovitega vpogleda v obseg dela in način opravljanja delovnih obveznosti sodniških pripravnikov ter v aktivnosti mentorjev pri usposabljanju sodniških pripravnikov. Ker višja sodišča niso pripravila navodil oziroma smernic za delo mentorjev s sodniškimi pripravniki, so imeli mentorji različne zahteve glede načina opravljanja dela sodniških pripravnikov. Sodniški pripravniki so se zato udeleževali dodatnih plačljivih izobraževanj.
Kot je ugotovilo računsko sodišče, je ministrstvo sodniškim pripravnikom po opravljenem pravniškem državnem izpitu vročalo pozive za sklenitev delovnega razmerja skladno s predpisi in jih, če so ti odklonili sklenitev delovnega razmerja po prejemu poziva, pozvalo k povrnitvi stroškov izobraževanja. Pri odločanju o predlogih za sklenitev delovnega razmerja, če je bilo teh več, je ministrstvo upoštevalo predvsem kriterij zaposlitve pri organu, pri katerem je sodniški pripravnik opravljal pripravništvo, ni pa upoštevalo kadrovskih potreb sodišč niti interesa sodniškega pripravnika. Revizorji so še ugotovili, da ministrstvo ni sistematično spremljalo in vodilo seznama o predlogih pravosodnih organov po zaposlenih, koliko bi jih zaposlili in za koliko časa.
Vrhovno in višja sodišča so raziskovala vzroke za upad zanimanja za sodniško pripravništvo, ko so se sodišča leta 2022 začela soočati s problematiko pomanjkanja sodniških pripravnikov in je to privedlo do nezmožnosti zasedanja prostih delovnih mest strokovnih sodelavcev na vseh sodiščih. Prepoznane so bile nekatere težave pri izvajanju sodniškega pripravništva in izvedeni parcialni ukrepi, kljub temu pa do prenove sistema sodniškega pripravništva oziroma sprememb veljavnih predpisov, ki urejajo sodniško pripravništvo, še ni prišlo.
Ministrstvo in Vrhovno sodišče Republike Slovenije sta med revizijskim postopkom sprejela popravljalne ukrepe za odpravo razkritih nesmotrnosti, zato računsko sodišče ni zahtevalo predložitve odzivnega poročila. Računsko sodišče je za izboljšanje poslovanja ministrstvu, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije in višjim sodiščem v Celju, Kopru, Ljubljani in Mariboru podalo več priporočil.
