Računsko sodišče je na podlagi izvedene revizije pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ), Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo in 4 centrih za socialno delo: Center za socialno delo Dolenjska in Bela krajina, Center za socialno delo Pomurje, Center za socialno delo Ljubljana in Center za socialno delo Južna Primorska podalo mnenje, da je bilo v obdobju od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2023 zagotavljanje izvajanja osebne asistence delno učinkovito.
Za izvajanje osebne asistence je bilo od začetka leta 2021 do 30. 6. 2023 iz državnega proračuna izplačano skoraj 394 milijonov EUR, dodatno so k temu prispevali uporabniki, okvirno v znesku 12,6 milijona EUR. Število uporabnikov osebne asistence in posledično obseg potrebnih finančnih sredstev sta od pričetka izvajanja Zakona o osebni asistenci v letu 2019 dalje naraščala in močno presegla njun predviden obseg ob sprejetju zakona, ki je predvideval letne izdatke proračuna v znesku 8 milijonov EUR. V obdobju od leta 2019 do 30. 6. 2023 je bilo iz državnega proračuna izplačano že 503 milijonov EUR, prispevek uporabnikov v tem obdobju pa je znašal okvirno 17 milijonov EUR.
Računsko sodišče je ugotovilo, da je v Zakonu o osebni asistenci več nejasnih in nezadostnih določb, ki so dopuščale, da je osebna asistenca postala dostopna širšemu krogu uporabnikov, kot je bilo to predvideno ob sprejetju zakona v letu 2017. Nejasno je opredeljen že sam namen osebne asistence, ki naj bi predstavljala obliko pomoči osebam z ovirami, da bi bolj neodvisno, aktivno in enakopravno sodelovale v družbi, saj v predpisih ti pojmi niso opredeljeni. Prav tako do spremembe zakona v letu 2021 vlagatelju, ki je želel uveljavljati pravico do osebne asistence, ni bilo treba k vlogi priložiti dokazil, ki bi potrjevala njegovo invalidnost oziroma zdravstveno stanje, iz katerega izhaja potreba po osebni asistenci.
Zaradi obsega pomoči, ki jo je uporabnik lahko prejel v okviru osebne asistence, možnosti zaposlitve osebnih asistentov (tudi družinskih članov) in odsotnosti drugih primerljivih storitev za ljudi z ovirami, je osebna asistenca postala privlačna oblika pomoči. Pri tem pa so ohlapni pogoji, predvsem pa odsotnost določb, ki se nanašajo na izkazovanje izpolnjevanja posameznega pogoja, in težja dostopnost do drugih oblik pomoči, omogočili, da je bila osebi dodeljena osebna asistenca, četudi bi bila zanjo bolj primerna druga oblika storitve (družinski pomočnik, pomoč na domu). S sprejetjem spremembe zakona v letu 2021 je bilo pri uveljavljanju osebne asistence zahtevanih več dokazil, uveden je bil enotni izvedenski organ za podajo mnenja o obsegu in vrsti storitev osebne asistence, spremenil se je pristop k ocenjevanju potreb po osebni asistenci, ocenjevanje pa se je bolj poenotilo. Uveden je bil tudi instrument ponovne ocene uporabnikov po uradni dolžnosti, s katero bi se uravnal obseg dodeljene pomoči z njenimi potrebami v sedanjem času, ki pa se v praksi ni izvajal.
Računsko sodišče je ugotovilo tudi nekatere druge pomanjkljivosti določb Zakona o osebni asistenci, kot na primer glede regionalnega kriterija za člane strokovnih komisij, zaradi katerega je Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo v nekaterih regijah težje zagotovil člane strokovnih komisij, kar je vplivalo na podaljšanje časa za izdelavo mnenja strokovne komisije in posledično na izdajo odločbe o pravici do osebne asistence. Pogoj glede zahtevanih strokovnih izkušenj za člana strokovnih komisij ni opredeljen tako jasno, da bi bil lahko preverljiv.
Čeprav praktična izvedba storitev pri uporabniku v celoti sloni na osebnem asistentu, Zakon o osebni asistenci njegovo usposobljenost pogojuje zgolj s predhodno opravljenim usposabljanjem. Pri tem se MDDSZ ni v zadostni meri prepričalo o dejanski izvedbi in kakovosti usposabljanj, ki jih izvajajo izvajalci osebne asistence, saj izvaja preveritve dokazil o usposobljenosti osebnih asistentov, strokovnih vodij in usklajevalcev z vpogledom v ta dokazila le v okviru nadzora pri izvajalcih, kar je bilo v obdobju, na katero se nanaša revizija, izvedeno le v 3 primerih.
Pomanjkljivosti je računsko sodišče ugotovilo tudi na področju nadzora nad izvajanjem osebne asistence. Na centrih za socialno delo niso preverjali izvajanja osebne asistence vsako leto pri vseh uporabnikih osebne asistence, kot predvideva Zakon o osebni asistenci. Koordinatorji invalidskega varstva niso izvajali nadzora pri izvajalcih osebne asistence, so pa z njimi sodelovali na različne načine. MDDSZ je izvajalo finančni nadzor nad izvajalci osebne asistence, pri čemer se je glede pravilnosti prispevka uporabnika k stroškom storitve zanašalo zgolj na navedbe izvajalcev v prilogah k izdanim računom. MDDSZ je izvedlo nadzor nad izvajanjem osebne asistence pri 3 izvajalcih osebne asistence in na podlagi ugotovitev iz nadzora izvedlo več ukrepov, poleg zahteve za vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev tudi odstop od pogodbe o izvajanju osebne asistence, odvzem statusa izvajalca osebne asistence in prijavo pristojnim organom zaradi suma goljufije in oškodovanja državnega proračuna.
MDDSZ tudi ni opredelilo, na kakšen način bo spremljalo doseganje cilja podpore osebni asistenci, ki se nanaša na večjo neodvisnost, aktivnost, enakopravno vključenost ljudi z ovirami v družbo in njihovo učinkovitejše sodelovanje v družbi. MDDSZ tega ne spremlja na način, da bi bilo možno izmeriti učinke podpore osebni asistenci, saj ni opredelilo kazalnikov spremljanja in ni določilo podatkov, ki bi jih bilo treba v ta namen zbirati.
Kljub temu da je MDDSZ v letu 2023 pristopilo k pripravi novega zakona, ki bo urejal osebno asistenco, je računsko sodišče na podlagi izvedene revizije MDDSZ podalo več priporočil za izboljšanje ureditve področja osebne asistence.
