Dopoldanski del konference je bil sklenjen v znamenju poslovanja lokalnih skupnosti. Vrhovni državni revizor mag. Miloš Senčur je predstavil zakonodajni okvir poslovanja tega segmenta, pri čemer je izpostavil, da pri zadovoljevanju interesov lokalnega prebivalstva pomembno vlogo igra občinsko nepremično premoženje. Tu gre bodisi za nepremičnine s posebnim pravnim statusom, ki so pogoj za zagotavljanje javnih služb, bodisi za tiste, ki so v prostem pravnem prometu. Kljub temu, da je ne le upravljanje, pač pa tudi razpolaganje s tem premoženjem skrb oziroma pristojnost občin samih, pa normativna ureditev področja ne sledi tej logiki, je ugotavljal. Le-ta je namreč skoraj v celoti v državni pristojnosti, pri čemer pa je opaziti vrsto odprtih vprašanj. Med njimi je izpostavil naslednje primere: občina nima programa prodaje premoženja, ali pa o njej ni odločal pristojni organ, cenitev nepremičnine ni bila opravljena, njena prodaja pa ni potekala po postopku, ki je predpisan za posamezno vrsto nepremičnine. Pričakovati je, da bo stanje na področju prometa z občinskimi nepremičninami izboljšal novi Zakon o ravnanju s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti, je sklenil.
Namestnica vrhovnega državnega revizorja mag. Mojca Planinšekje udeležence seznanjala z zadolževanjem v občinah, ki je aktualna tema ves čas, od ustanovitve občin. Zadnja večja normativna sprememba, ki je močno posegla v področje zadolževanja, se je zgodila sredi leta 2005. Zaključni računi leta 2005 in 2006 in predvsem bilance stanja bodo pokazali posledice te spremembe, je poudarila mag. Planinšek. S spremembami Zakona o financiranju občin in Zakona o javnih financah bo odpravljena dvotirnost ureditve, ki je v posameznih primerih (vprašanja kratkoročnega zadolževanja) vnašala v sistem zadolževanja zmedo.
Konferenca se je popoldan nadaljevala s prispevkom o problematiki izkazovanja prejetih osnovnih sredstev v upravljanje v javnih zavodih, o čemer je spregovorila vrhovna državna revizorka mag. Valenka Suhadolnik. V prispevku so bile predstavljene pomembnejše ugotovitve opravljenih revizij javnih zavodov (izvajalcev javnih negospodarskih služb) ter društev, nekaj besed pa je bilo namenjenih prihodnjim izzivom na področju revidiranja javnih zavodov.
Ugotovljene napake pri reviziji računovodskih izkazov je mogoče strniti v nekaj pomembnejših: neizkazovanje osnovnih sredstev prejetih v upravljanje, napačen obračun njihove amortizacije, popis ni bil v celoti izveden, izkazovanje prihodkov od prodaje osnovnih sredstev namesto ustrezno povečanje obveznosti za sredstva, prejeta v upravljanje in podobno. Pri revizijah pravilnosti poslovanja revizorji ugotavljajo predvsem nepravilnosti v zvezi z obračunavanjem plač in z drugimi stroški dela, v zvezi z javnim naročanjem materiala, storitev in blaga ter osnovnih sredstev, je zaključila.
Namestnica vrhovne državne revizorke Nataša Musar Mišeljić je podrobneje predstavila plačna razmerja v javnem sektorju. Računsko sodišče preverja pravilnost določanja in obračunavanja plač zaposlenim v javnem sektorju od začetka svojega delovanja, vendar stroški dela ostajajo eno od področij z največjim tveganjem za obstoj nepravilnosti. Delovnopravni predpisi so tako po številu ugotovljenih kršitev druga skupina, takoj za finančnimi predpisi. Sem sodijo med drugim previsoka izplačila za delovno uspešnost, javni uslužbenci so bili zaposleni na uradniška delovna mesta brez javnega natečaja, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, na delovna mesta so bili razporejeni zaposleni z neustrezno izobrazbo… Najmanj nepravilnosti je pri določanju in obračunavanju osnovne plače, kar polovica vseh ugotovljenih nepravilnosti pa pri določanju in obračunavanju dodatkov k plačam.
Nov plačni sistem izhaja iz pomanjkljivosti starega in na načelni ravni zagotovo predstavlja ogrodje za bolj pregledno, enotno obračunavanje plač v javnem sektorju. Posebej velja pozdraviti delo pristojnih organov v smeri poenotenja normativnega okvira (ZJU in ZSPJS), je zaključila Musar Mišeljić.
Vrhovni državni revizor Samo Jereb je prispevek namenil smiselnosti privatizacije javnih podjetij. Tako je predstavil nekatere pomembnejših ugotovitev in prihodnje izzive pri izvajanju revizij privatizacije podjetij v državni lasti, javnih agencij in javnih skladov, okoljskih revizij in revizij izvajalcev gospodarskih javnih služb. Predstavil je tudi pogled na smiselnost privatizacije javnih podjetij in nekatere negativne posledice, ki lahko sledijo v primeru neustreznega pristopa k privatizaciji teh gospodarskih družb.
Pri preverjanju pravilnosti poslovanja revidiranih pravnih oseb se posebej opozarja na nepravilnosti pri podelitvi izvajanja gospodarske javne službe, potrjevanju situacij za gradbena dela, ki niso bila opravljena. V to skupino sodi tudi izplačevanje plač upravam oziroma direktorjem javnih podjetij in podjetij v večinski lasti države, povračila stroškov zaposlenim v zvezi z delom v javnih podjetjih, določitev namenskega premoženja v javnih skladih ter ločeno izkazovanje namenskega premoženja v javnih skladih in neuporaba ločenega računa za evidentiranje namenskega premoženja.
Vrhovni državni revizor dr. Miroslav Kranjc je podrobno predstavil pogoste ugotovitve pri revizijah smotrnosti. Računsko sodišče je namreč z ustanovitvijo posebnega oddelka za izvajanje tovrstnih revizij tudi formalno udejanjilo svojo namero, da še bolj temeljito pristopi k izvajanju svojih zakonskih in ustavnih obveznosti na področju revidiranja.
Glavne podkategorije pojma smotrnosti so: (ne)učinkovitost, (ne)uspešnost in (ne)ekonomičnost, je izpostavil. Revizije smotrnosti skušajo najti odgovore na izzive, s katerimi se sicer srečujejo vse sodobne organizacije, kot so npr.:
- Ali davkoplačevalci dobijo ustrezno kvaliteto storitev za svoj denar?
- Ali je mogoče doseči boljše rezultate z manjšimi finančnimi in drugimi vložki?
- Ali lahko zvišamo kvaliteto naših storitev?
- Ali se lahko izognemo izgubam v procesu?
V nadaljevanju je navedel nekaj pogostih ugotovitev pri izvajanju revizij smotrnosti in jih podrobneje vsebinsko razdelal. To so pomanjkljive, nejasne, nasprotujoče in nelogične pravne podlage, slabo prilagajanje in sprejemanje sprememb in slabo zastavljeni, nemerljivi in z izidi nepovezani cilji.
Vrhovna državna revizorka mag. Andreja Jerina je kot izziv postavila vprašanje, zakaj revidiramo EU sredstva in kaj pri tem ugotavljamo. Razlogi so nedvomno v dejstvu, da je Slovenija v zadnjih 15-ih letih prejemala določena namenska sredstva evropskega proračuna. Z njihovo pomočjo so bili najprej pospešeni procesi prehoda na tržno gospodarstvo in vzpostavljeni sistemi dobrega čezmejnega sodelovanja s sosedskimi državami EU.
V procesu pridruževanja Evropski uniji je Evropska komisija finančno podprla predvsem krepitev administrativne usposobljenosti države in njenih institucij za prevzem in izvajanje evropskega pravnega reda. V zaključni fazi vključevanja v EU od leta 2000 dalje se je obseg finančne pomoči Skupnosti potrojil in pomembno povečal predvsem v delu, ki je podpiral investicije. Z vstopom Slovenije v EU se je naš odnos do evropskega proračuna pomembno spremenil, saj kot polnopravna članica nismo prejeli zgolj pravice do razvojnih sredstev, pač pa tudi obveznost prispevati v evropski proračun.
V Sloveniji so institucije, odgovorne za izvajanje programov in projektov sofinanciranih iz evropskih skladov, večkrat poudarile, da je sistem črpanja sredstev v obdobju 2004-2006 administrativno zahteven za prejemnike sredstev in za institucije, ki s temi sredstvi upravljajo. Za obdobje 2007-2013 so napovedane bistvene poenostavitve sistemov izvajanja.
Nesmotrno ravnanje s sredstvi evropskega proračuna pomeni, da država dodeljenih sredstev ne porablja na način, ki davkoplačevalcem zagotavlja, da so ob najmanjših finančnih vložkih doseženi najboljši rezultati. Tudi v primeru nesmotrnega ravnanja država ne more prejeti sredstev evropskega proračuna za izvedene aktivnosti, je zaključila.
Predsednik Šoltes je konferenco sklenil z mislijo, da ne more biti uspešne države brez odgovornosti za zakonito in smotrno upravljanje z javnimi sredstvi. Nedvomno je zavest o takšni odgovornosti povezana s stopnjo politične in javnofinančne kulture. K rasti slednje si prizadevajo prispevati tudi institucije, ki so po ustavi in zakonih pristojne za finančni nadzor.