Računsko sodišče je revidiralo učinkovitost ureditve področja zagotavljanja strokovne pomoči poslancem v Državnem zboru Republike Slovenije (v nadaljevanju: državni zbor) v obdobju od 1. 1. 2012 do 4. 2. 2014. 

Po podatkih državnega zbora je bilo za strokovno pomoč poslancem v letih 2012 in 2013 porabljenih 5.947.983 evrov, od tega za plače zaposlenih strokovnih sodelavcev, ki so nudili strokovno pomoč poslancem na podlagi 11. člena Odloka o notranji organizaciji, delovnih mestih in nazivih v službah Državnega zbora, 2.316.704 evre, za dodatno strokovno pomoč poslancem pa 3.631.279 evrov. Več kot polovica sredstev za dodatno strokovno pomoč poslancem je bila namenjena za plače strokovnih sodelavcev, ki poslancem nudijo dodatno strokovno pomoč, ostali del pa za sklenjene pogodbe z zunanjimi izvajalci – pravnimi in fizičnimi osebami ter študenti.

Po mnenju računskega sodišča bi državni zbor področje zagotavljanja strokovne pomoči poslancem v obdobju, na katero se nanaša revizija, lahko uredil učinkoviteje. Državni zbor je postopek naročanja dodatne strokovne pomoči poslancem pri zunanjih izvajalcih uredil v svojih notranjih aktih, v njih pa ni določil, za katere namene je (ni) upravičeno porabiti sredstva za dodatno strokovno pomoč poslancem. Zato je računsko sodišče ocenilo, da državni zbor ni obvladoval tveganja nenamenske, negospodarne, neučinkovite in nepregledne porabe sredstev. 

Državni zbor v notranjih aktih tudi ni v celoti ustrezno uredil postopkov zaposlovanja strokovnih sodelavcev, ki nudijo strokovno pomoč poslancem. Poleg tega za strokovne sodelavce, ki so zagotavljali poslancem dodatno strokovno pomoč, ni določil pogojev glede zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj. Izvajal ni nobene oblike notranjega nadzora nad tistim delom naročanja strokovne pomoči poslancem, ki je v pristojnosti vodij poslanskih skupin, čeprav gre za porabo javnih sredstev in nadzor omogočajo notranji akti državnega zbora.

Državni zbor je zagotavljal pregledne podatke o obsegu in vsebini strokovne pomoči poslancem, vendar v naslednjih primerih notranje kontrole niso delovale v celoti učinkovito:

• državni zbor je 12 zaposlenim strokovnim sodelavcem, ki so nudili strokovno pomoč poslancem, povečal plačni razred tako, da so se uvrstili v višji plačni razred, kot je najvišji plačni razred, določen v sistemizaciji za njihovo delovno mesto;
• za izvajalce storitev dodatne strokovne pomoči poslancem niso bili vnaprej opredeljeni pogoji in merila, ki bi jih ti morali izpolnjevati, poleg tega tudi dokazila o njihovi usposobljenosti v večini primerov niso bila priložena predlogom za oddajo naročil;
• v predlogih za oddajo naročila ni bilo vedno navedeno, kako so poslanske skupine preverjale ceno storitev;
• za opravljanje strokovne pomoči poslancem je državni zbor med drugim najemal pravne in fizične osebe, s katerimi so poslanci že v preteklosti sodelovali, nasprotja interesov pa poslanske skupine niso vedno sistematično preverjale;
• pogodbena vrednost je bila v desetih primerih določena v obliki pavšalnega zneska, zaradi česar ni bilo plačano dejansko opravljeno delo, ampak mesečno določen pavšalni znesek v skupni vrednosti 325.833 evrov;
• sklenjena je bila pogodba za izvajanje raziskav javnega mnenja v vrednosti 40.000 evrov brez davka na dodano vrednost, ne da bi bil izveden ustrezen postopek izbire izvajalca v skladu z Zakonom o javnem naročanju.

Ker državni zbor ni jasno določil, za katere namene je (ni) upravičeno porabiti sredstva za dodatno strokovno pomoč poslancem, računsko sodišče ni moglo presojati, ali so bila sredstva porabljena namensko. Strokovni sodelavci in zunanji izvajalci so večinoma opravljali delo, ki se je nanašalo na strokovno pomoč pri vsebinskem oblikovanju zakonodajnih iniciativ, amandmajev, predlogov, poslanskih vprašanj in pobud, spremljanje sej državnega zbora in zagotavljanje javnosti dela poslanskih skupin. V določenih primerih pa so opravljali tudi dela, ki jih ni mogoče neposredno povezati z delom poslancev in poslanskih skupin v državnem zboru. Najmanj 16 strokovnih sodelavcev je opravljalo dela tudi za politično stranko, vsaj 7 strokovnih sodelavcev pa je dejansko opravljalo administrativna in ne strokovna dela. Zunanji izvajalci so opravljali tudi dela s področja izobraževanja, administrativne pomoči, tiskanja panojev in oglaševalnih napisov in svetovanja na področju javnega mnenja in tržnega komuniciranja ter drugih del, pri katerih ni mogoče natančno ločiti dela, ki je povezano z delom poslanca v državnem zboru, in dela, ki je povezano s politično stranko. Del strokovnih sodelavcev ni delal v prostorih državnega zbora, zato ni mogoče potrditi, da so opravljali le dela, neposredno povezana z delom poslancev oziroma poslanskih skupin v državnem zboru. 

Računsko sodišče je ocenilo, da v vseh primerih ni mogoče potrditi, da je strokovna pomoč poslancem prispevala h kakovosti njihovega dela. Po podatkih poslanskih skupin so se učinki strokovne pomoči poslancem odražali predvsem v višji kakovosti njihovega dela, večji količini opravljenega dela, lažjem odločanju poslancev in njihovi večji odzivnosti.

Računsko sodišče je tudi ocenilo, da se z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o političnih strankah, ki je začel veljati v začetku leta 2014 in omogoča drugačen način porabe sredstev za strokovno pomoč poslancem, preglednost, gospodarnost, učinkovitost in uspešnost porabe teh sredstev ne bodo povečale.

Računsko sodišče je od državnega zbora zahtevalo predložitev odzivnega poročila, v katerem mora izkazati izvedene popravljalne ukrepe, ki se nanašajo predvsem na zagotovitev ustreznega naknadnega notranjega nadzora nad naročanjem dodatne strokovne pomoči poslancem, na določitev, za katere namene je (ni) upravičeno porabiti sredstva za dodatno strokovno pomoč poslancem, ter na zagotovitev večje učinkovitosti delovanja notranjih kontrol nad porabo sredstev za strokovno pomoč poslancem. 

Računsko sodišče je državnemu zboru podalo tudi več priporočil, predvsem za učinkovitejše delovanje notranjih kontrol in sklepanje pogodb o prenosu sredstev po 21. členu Zakona o političnih strankah.