Računsko sodišče je revidiralo smotrnost poslovanja pri načrtovanju razvoja javne železniške infrastrukture na Ministrstvu za promet (v nadaljevanju: ministrstvo) v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 5. 2009 in podalo mnenje, da so aktivnosti pri načrtovanju razvoja javne železniške infrastrukture delno vodile k smotrni porabi javnega denarja.
Pri izvajanju revizije je preverilo, kako ministrstvo načrtuje razvoj javne železniške infrastrukture in kako načrtuje izvesti investicije v javno železniško infrastrukturo. Pregledalo pa je tudi, kako je Direkcija Republike Slovenije za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo (v nadaljevanju: direkcija), ki je organ v sestavi ministrstva, vodila postopke priprave investicij na območju med Divačo, Koprom in državno mejo z Republiko Italijo.
Javna železniška infrastruktura se v obdobju od osamosvojitve leta 1991 do leta 2009 ni bistveno spremenila. V Nacionalnem programu razvoja Slovenske železniške infrastrukture, ki ga je leta 1995 sprejel Državni zbor RS, je bilo do leta 2005 načrtovanih več investicijskih projektov, ki pa večinoma še niso bili realizirani. V Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih 2007–2023, ki jo je Vlada RS sprejela leta 2006, so za obdobje naslednjih petnajstih let načrtovane investicije v javno železniško infrastrukturo v vrednosti 8,9 milijarde evrov.
Namen revizije je bil preveriti način poslovanja pristojnih organov še pred pričetkom izvajanja večjih investicijski del na javni železniški infrastrukturi in podati priporočila za bolj smotrno ravnanje. Revizija je imela podlago tudi v dogovoru med vrhovnimi revizijskimi institucijami Francije, Italije, Madžarske in Slovenije o izvedbi skupne revizije smotrnosti poslovanja pri načrtovanju in izvedbi železniških investicijskih projektov na trasi 6. prednostnega projekta vseevropskega prometnega omrežja (angleško: Trans-European Transport Networks oziroma TEN-T), ki na slovenskem ozemlju predstavlja železniško povezavo od državne meje z Italijo in Kopra do državne meje z Madžarsko. Mednarodno poročilo bo pripravljeno na podlagi revizijskih poročil posameznih sodelujočih vrhovnih revizijskih institucij.
Računsko sodišče je ugotovilo, da ministrstvo ni natančno določilo, kdo je pristojen za izvajanje nalog in aktivnosti pri načrtovanju razvoja javne železniške infrastrukture. Naloge namreč niso bile določene podrobno, razpršene so bile med več organi in niso bile sistematično usklajevane. Ministrstvo tudi ni v zadostni meri izvajalo nadzora nad pravno urejenostjo javne železniške infrastrukture oziroma nadzora pri urejanju lastništva pri javni železniški infrastrukturi.
Ministrstvo ni pripravilo enovitega predloga dolgoročnega razvojnega programa javne železniške infrastrukture. V dokumentih dolgoročnega načrtovanja pa cilji niso bili merljivi, potrebe za razvoj javne železniške infrastrukture so bile predstavljene pomanjkljivo, ciljne tehnične karakteristike prog pa so bile med dokumenti premalo usklajene. Tako ministrstvo in direkcija investicij nista načrtovala na način, da bi na podlagi potrjenih izhodišč in jasnih kriterijev določila in potrdila nabor vseh potrebnih investicij za razvoj javne železniške infrastrukture in vrstni red njihovega izvajanja. Ker celovit razvoj javne železniške infrastrukture, obseg in lokacija vseh potrebnih investicij, ki so med seboj soodvisne, še niso bili določeni, ministrstvo in direkcija pa sta posamezne investicije že načrtovala in izvajala, smo ocenili, da bi to lahko privedlo do nepotrebnih del.
Preverili smo tudi, ali so zagotovljena potrebna finančna sredstva. Od finančnih virov so bila namensko in za večletno obdobje določena le sredstva kohezijske politike, ki pa so predstavljala manjši del od ocenjenih 8,9 milijarde evrov. Ministrstvo je zamujalo s pripravo projektov, ki so sofinancirani s sredstvi kohezijske politike, in kot posledica tega tudi s črpanjem sredstev iz evropskega proračuna. Pri prijavah za sofinanciranje izdelave investicijske in projektne dokumentacije iz sredstev TEN-T politike je bilo ministrstvo uspešno.
Med načrtovanimi projekti oziroma v fazi priprave je tudi gradnja nove proge Divača–Koper. V letu 2009 je direkcija izbrala izvajalca za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za del trase nove proge Divača–Koper. Direkcija je določila cilje projekta in projekt je bil pripravljen v skladu z dokumenti dolgoročnega načrtovanja in mednarodnimi usmeritvami, a direkcija dokumentacije ni pripravila v takem zaporedju, kot izhaja iz predpisov, in s tem ni zagotovila vnaprejšnje vsebinske presoje ustreznosti projekta. Nekatere odločitve ministrstva in direkcije tako niso imele ustrezne podlage v predpisani dokumentaciji, oziroma aktivnosti niso imele ustrezne podlage v predpisanih sklepih ministrstva.
Ministrstvo je zaradi časovnih zaostankov v zvezi s črpanjem sredstev kohezijske politike sprejelo odločitve o načinu izvedbe nove proge Divača–Koper (proga se načrtuje kot enotirna, predvideva pa se, da bi bilo v prihodnosti mogoče dograditi dodaten tir), ne da bi pred tem pridobilo celovite ocene izvedljivosti in smotrnosti takšne izvedbe.
Na območju med Divačo, Koprom in državno mejo z Italijo se je načrtovala tudi posodobitev železniške povezave z Italijo. Postopek izbire načina posodobitve ni bil izveden na način, da bi prikazali primerjavo stroškov in koristi več variant ter na podlagi tega izvedli izbor najboljše variante. Varianta, ki jo je potrdila medvladna komisija Slovenije in Italije (izgradnja nove proge Divača–Trst, ki poteka pretežno v predoru), je bila pred potrditvijo ocenjena za drago in zahtevno. Konec leta 2009, po obdobju, na katero se je nanašala revizija, so predstavniki Italije predlagali drugačen prostorski potek proge, kar je upočasnilo pripravo projekta.
Ureditev izvajanja nalog na področju železniškega potniškega prometa, tovornega prometa, vodenja prometa in upravljanja z infrastrukturo vpliva tudi na organiziranost na področju razvoja javne železniške infrastrukture in izvajanja investicij. Ne glede na obliko organiziranosti, ki mora biti tudi v skladu s predpisi Evropske unije s področja enotnega trga, kot najpomembnejše poudarjamo, da je razvoj javne železniške infrastrukture in s tem obseg investicij treba utemeljiti z dobro predstavljenimi potrebami in koristmi.
Ministrstvo mora v roku 90 dni po prejemu revizijskega poročila predložiti računskemu sodišču odzivno poročilo in v njem izkazati tudi naslednje popravljale ukrepe:
- jasno določitev nalog za vodenje, izvajanje in nadziranje razvoja javne železniške infrastrukture;
- določitev izvajanja nadzora ministrstva nad stanjem in urejanjem dejanskega lastništva sestavnih delov javne železniške infrastrukture, vključno z zemljišči;
- zavezo in način, kako bo pri načrtovanju projekta nova proga Divača–Koper še pred dokončno potrditvijo projektne in investicijske dokumentacije za novo enotirno progo ter pred pričetkom gradbenih del najprej preverilo izvedljivost in smotrnost načrtovane izvedbe (enotirna proga z možnostjo kasnejše izgradnje dodatnega tira).
Ministrstvu je računsko sodišče priporočilo:
- naj se pri načrtovanju razvoja javne železniške infrastrukture s sedanjega načrtovanja in izvajanja investicij po odsekih bolj usmeri k bolj smotrnem pristopu načrtovanja celostnih prometnih rešitev;
- naj predlaga spremembo organizacijske strukture tako, da organ, ki pripravlja in vodi investicije v javni železniški infrastrukturi, ne bi izvajal tudi nalog priprave, sklepanja in nadziranja pogodb o gospodarskih javnih službah;
- naj za projekte, za katere je za pridobitev sredstev kohezijske politike potrebna prijava pri Evropski komisiji, predlaga ureditev sistema priprave dokumentacije tako, da ne bi prihajalo do podvajanja vsebine in s tem povezanih nejasnosti ter nepotrebnih stroškov.
