Računsko sodišče je izvedlo revizijo, da bi preverilo, ali so Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada), Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju: MZ), Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju: MGRT), Ministrstvo za obrambo (v nadaljevanju: MORS) in Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve (v nadaljevanju: Zavod) v obdobju od 1. 1. 2020 do izdaje osnutka revizijskega poročila učinkovito izvedli nabave zaščitne in medicinske opreme za obvladovanje širjenja virusa SARS-CoV-2. V okviru poslovanja MORS je bilo računsko sodišče v reviziji osredotočeno na poslovanje Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (v nadaljevanju: URSZR), ki je imela kot organ v sestavi MORS pomembno vlogo v postopkih nabav zaščitne in medicinske opreme.
Računsko sodišče je pri izvedbi revizije upoštevalo izredne okoliščine, v katerih so delovali revidiranci v času nabav zaščitne in medicinske opreme, ki so se odražale predvsem v nestabilnosti svetovnega trga in pomanjkanju zaščitne in medicinske opreme ter hkrati v pomanjkanju informacij o tem, ali in kako hitro ter v kakšnem obsegu je mogoče pričakovati stopnjo in obseg obolevnosti ter smrtnosti prebivalcev zaradi COVID-19 v Sloveniji.
Kljub upoštevanju izrednih okoliščin računsko sodišče meni, da Vlada, MZ, MGRT, MORS in Zavod (vsak v okviru svojih pristojnosti) pri nabavah zaščitne in medicinske opreme niso bili učinkoviti.
Računsko sodišče je v reviziji ugotovilo neučinkovitost ravnanj Vlade, MZ, MGRT, MORS in Zavoda (vsakega v okviru svojih pristojnosti), ki se je odražala tako pri ocenjevanju potreb po zaščitni in medicinski opremi kot tudi pri postopkih nabav zaščitne in medicinske opreme.
Urgentne nabave nujno potrebne zaščitne in medicinske opreme so se izvajale v okviru oblikovanja blagovnih rezerv oziroma nadomeščanja že uporabljene opreme v blagovnih rezervah (v nadaljevanju: urgentne nabave opreme), vendar se je izkazalo, da postopki, določeni v Zakonu o blagovnih rezervah in drugih obstoječih predpisih oziroma strateških ali izvedbenih dokumentih, niso bili določeni tako, da bi bili uporabljivi za učinkovito ocenjevanje potreb po opremi, ki naj se v izrednih okoliščinah nabavi in nemudoma razdeli relevantnim uporabnikom. Obstoječe podlage tako niso omogočale učinkovitega ravnanja revidirancev pri izvajanju ocenjevanja potreb, saj ni bilo vnaprej jasno, kdo je pristojen za določitev vrste (tipa) in kakovosti opreme, ki jo je treba dodatno nabaviti za določene relevantne uporabnike, kdo in kako naj zbira podatke o zalogah opreme ter kdo in kako naj ocenjuje količinske potrebe po določenih vrstah opreme. Prav tako ni bilo vnaprej povsem jasno, kdo določi metodologijo za določanje potrebnih količin opreme, ki jih je treba dodatno nabaviti. Ne glede na navedeno slabost sistemske ureditve so se nekateri revidiranci aktivirali, vendar je bilo ocenjevanje potreb po opremi večinoma neorganizirano, nesistematično in neenotno. Poleg tega so pri ocenjevanju potreb sodelovali tudi subjekti, ki za to niso imeli ustreznih podlag.
Računsko sodišče je ocenilo, da je MZ v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (v nadaljevanju: NIJZ) učinkovito (sproti in celovito) spremljalo razvoj širjenja nalezljive bolezni COVID-19, vendar pa se na pridobljene informacije in opozorila ni dovolj učinkovito odzivalo, saj ni nemudoma pristopilo k ugotavljanju zalog in k sistematičnemu ocenjevanju potreb po urgentnih nabavah zaščitne in medicinske opreme. K ugotavljanju zalog zaščitne in medicinske opreme, med drugim tudi k ugotavljanju števila razpoložljivih ventilatorjev, je prvič pristopilo 3. 2. 2020, vendar je prvi celovit seznam z navedbo števila vseh razpoložljivih ventilatorjev, vključno z ventilatorji, primernimi za obravnavo bolnikov s COVID-19, pripravilo šele 31. 3. 2020, torej 18 dni po tem, ko je že nabavilo dva ventilatorja, oziroma 13 dni po tem, ko je Zavod že sklenil prve štiri pogodbe za dobavo 326 ventilatorjev. K ugotavljanju zalog zaščitne opreme v bolnišnicah je MZ sistematično pristopilo 19. 3. 2020, nato pa aprila 2020 še za zdravstvene domove in nekatere socialnovarstvene zavode, vendar so bili zbrani podatki o zalogah pomanjkljivi. Ugotavljanje zalog zaščitne in medicinske opreme zato ni bilo učinkovito, saj ni bilo celovito in natančno niti pravočasno, predvsem pa ob prvih ocenah potreb in prvih nabavah podatki o zalogah opreme niso bili na razpolago.
Posledično tudi ocenjevanje potreb po zaščitni opremi ni bilo enotno, realno, zanesljivo niti pravočasno. Pri ocenah potreb po zaščitni opremi, ki jih je MZ pripravilo marca 2020 za področje zdravstva, bolnišnice, zdravstveni domovi, lekarne in nekateri socialnovarstveni zavodi ter koncesionarji v zdravstvu pri sporočanju potreb niso uporabili enotnih meril za ugotavljanje potrebnih količin zaščitne opreme. Pri ocenah potreb, ki jih je MZ aprila 2020 pripravilo na podlagi neenotne metodologije, pa niso bile upoštevane obstoječe zaloge opreme pri vseh relevantnih subjektih. Po drugi strani pa tudi oceni potreb, ki ju je URSZR izdelala marca oziroma aprila 2020 za področja izven zdravstva, nista bili enotno pripravljeni, saj je bilo poročanje subjektov o potrebah neenotno, poleg tega pa niso bile upoštevane usmeritve MZ za pripravo ocene potreb.
Ocene potreb po ventilatorjih so bile zgolj pavšalno določene, in sicer so se marca 2020 gibale med 100 do 300, aprila 2020 pa za 400 dodatnih ventilatorjev. Poleg tega ocene po ventilatorjih niso bile pravočasne niti niso bile ustrezno utemeljene, saj MZ ni izkazalo, ali in kako so bile v tem času pri ocenah upoštevane trenutne in pričakovane prostorske in kadrovske zmogljivosti zdravstvenih zavodov v smislu možnosti uporabe dodatno zagotovljenih ventilatorjev.
Ocenjevanje potreb po blagu, ki naj se v izrednih okoliščinah urgentno (nemudoma) nabavi in razdeli uporabnikom, ki ga nujno potrebujejo, je pri nabavah blaga ključni postopek, saj naj bi obseg urgentno nabavljenega blaga izhajal ravno iz ocenjenih potreb. Vendar država ni zagotovila učinkovitega sistema ocenjevanja potreb po nujno potrebni opremi. Ocenjevanje potreb je namreč deloma temeljilo na Zakonu o blagovnih rezervah, ki sicer ureja postopke za načrtovanje, nabave, uporabo in nadomeščanje blaga osnovne preskrbe, ki se izvajajo v mirnodobnih okoliščinah za čas, ko nastopijo izredne okoliščine, ter deloma na pomanjkljivih državnih načrtih zaščite in reševanja v primeru nalezljivih bolezni, ki urejajo aktivnosti v času izrednih okoliščin. Učinek pomanjkljive ureditve ocenjevanja potreb po zaščitni in medicinski opremi se je odrazil v nepravočasnem in neusklajenem delovanju revidirancev ter v neenotnem in nerealnem ocenjevanju potreb po nujno potrebni opremi.
Računsko sodišče je ocenilo, da tudi ravnanja Vlade, MZ, MGRT, MORS in Zavoda (vsakega v okviru svojih pristojnosti) pri izvajanju nabav zaščitne in medicinske opreme niso bila učinkovita, saj ni bil vzpostavljen učinkovit sistem urgentnih nabav nujno potrebne opreme, poleg tega pa tudi izvedba nabav te opreme ni bila učinkovita.
Pristojnosti deležnikov pri izvajanju nabav blaga v izrednih okoliščinah v Zakonu o blagovnih rezervah in veljavnih državnih načrtih za nalezljive bolezni niso bile enoznačno določene. Tako ni bilo nedvoumno jasno, ali je za izvajanje urgentnih nabav blaga pristojen izključno Zavod, ki je sicer zadolžen za izvajanje nabav za potrebe oblikovanja in nadomeščanja zalog blaga v državnih blagovnih rezervah, ali so za nabave blaga v izrednih okoliščinah pristojni tudi drugi deležniki ter kateri. Potek aktivnosti deležnikov pri urgentnih nabavah je bil naknadno določen v Načrtu dejavnosti MGRT, ki je bil sprejet oktobra 2020. Vendar pa tudi iz njega še ni povsem jasno, na katerih podlagah naj MZ oziroma MGRT predlagata dodatne (urgentne) nabave oziroma na katerih podlagah naj Vlada določi vrste in količine blaga, ki naj jih Zavod nabavi v okviru urgentnih nabav.
Ob pravni in izvedbeni ureditvi, ki ni predstavljala učinkovite podlage za ustrezno ravnanje pri nabavah opreme, je organiziranost pri izvajanju nabav zaščitne in medicinske opreme Vlada s sklepi določala sproti. Tako je 11. 3. 2020 za pridobitev nujno potrebne opreme določila MZ, tri dni kasneje pa je za izvedbo (tudi) novih nabav opreme določila Zavod. Pri tem je določila, da Zavod zagotovi izvedbo sklepa v sodelovanju z MGRT in MZ, vendar njunih vlog ni natančneje določila. V obeh sklepih je Vlada še določila, da morata MZ in Zavod javna naročila izvajati po postopku po 46. členu Zakona o javnih naročilih iz razlogov skrajne nujnosti, s čimer je po mnenju računskega sodišča posegla v njuno avtonomnost pri izvedbi postopkov javnega naročanja.
Zavod je bil do 23. 3. 2020 pri izvajanju postopkov javnega naročanja samostojen, potem pa je Vlada na predlog MGRT kot pomoč Zavodu pri izvajanju javnega naročanja ustanovila Medresorsko delovno skupino za sprejem, pregled in vrednotenje ponudb zaščitne opreme za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju: MDS) in nanjo prenesla del postopkov javnega naročanja, in sicer postopke obravnave ponudb za dobavo opreme. S tem je posegla v postopke javnega naročanja, ki bi jih moral izvajati Zavod kot gospodar postopka naročanja zaščitne in medicinske opreme. Naloge v zvezi z obravnavo ponudb so večinoma izvajali subjekti, ki niso bili člani MDS. MDS je sprejela protokol delovanja (v nadaljevanju: protokol MDS), v katerem je določila način obravnave ponudb, pri čemer pa ni vnaprej določila, kateri deležniki (člani MDS ali zunanji deležniki) naj sprejemajo odločitve glede popolnosti in ustreznosti ponudb v posamezni fazi obravnave ponudb. Razpršenost nalog in nedorečenost pristojnosti za izvedbo posameznih faz postopkov javnega naročanja sta prispevali k netransparentni obravnavi ponudb. Posledično Zavod ni vedno prejel popolnih in ustreznih ponudb, ne glede na to pa je s ponudniki sklenil pogodbe za dobavo opreme. Računsko sodišče je ocenilo, da je Vlada z ustanovitvijo MDS dodatno razpršila aktivnosti deležnikov pri javnem naročanju in s tem povzročila, da je Zavod sklepal pogodbe, ne da bi imel vpogled in vpliv na obravnavo ponudb, torej na izvedbo enega od bistvenih delov postopka javnega naročanja. Zavod po 24. 3. 2020 ni sklepal pogodb izključno na podlagi ponudb, ki bi jih kot popolne in ustrezne ocenila MDS, temveč je pogodbe sklepal tudi na podlagi aktivnosti subjektov, ki niso delovali v okviru MDS, in sicer predvsem na podlagi aktivnosti MGRT, URSZR, pa tudi po lastni presoji.
V okviru postopkov javnega naročanja, za katere je bil sicer formalno odgovoren Zavod kot gospodar postopkov javnega naročanja, je sodelovala tudi projektna skupina, ki jo je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo ustanovil 25. 3. 2020 kot pomoč Zavodu, čeprav je Vlada za ta namen le dan pred tem ustanovila MDS. Naloge projektne skupine, ki naj bi bila zadolžena za koordinacijo in izvedbo nabav opreme, niso bile natančno določene.
Zavod in URSZR nista pravočasno poskrbela za popolne informacije o obveznih elementih ponudbe. Z opustitvijo bistvene aktivnosti sta prispevala k prejemu pomanjkljivih ponudb ter potrebi po dopolnjevanju ponudb in s tem k ne dovolj transparentni in učinkoviti obravnavi ponudb. URSZR je ponudbe, ki jih je prejela od uslužbencev MGRT, zunanjega sodelavca Zavoda oziroma članov projektne skupine, obravnavala prioritetno, vendar prednostne obravnave ni z ničimer utemeljila.
Ponudbe, ki so v različnih obdobjih prispele na e-naslove, vzpostavljene pri Zavodu, URSZR, MGRT in MZ, so si navedeni revidiranci tudi medsebojno posredovali, vendar ne vseh. Ob odsotnosti vodenja evidenc vseh, na različne e-naslove prispelih ponudb navedeni revidiranci niso zagotovili transparentnosti postopkov pri njihovi obravnavi, s tem pa tudi ne enake obravnave ponudnikov, saj je računsko sodišče ugotovilo, da del ponudb sploh ni bil obravnavan.
Vloga MGRT pri izvedbi nabav ni bila jasna, saj Vlada njegovih nalog ni natančno določila. MGRT je nudilo pomoč Zavodu pri sprejemu ponudb opreme, in sicer na način, da je nekatere ponudbe (ne pa vseh), ki jih je prejelo, posredovalo Zavodu v sklenitev pogodb. Tako je MGRT 18. 3. 2020 posredovalo Zavodu v sklenitev pogodb seznam petih ponudnikov za dobavo 326 ventilatorjev, pri tem pa ni bilo vnaprej določeno in zato jasno, kateri deležnik naj preveri in potrdi tehnično ustreznost ponujenih ventilatorjev. Čeprav je MGRT pridobilo mnenja strokovnjakov, pa ventilatorji ob dobavi niso bili primerni za takojšnjo uporabo pri zdravljenju bolnikov s COVID-19, MZ in Zavod pa več mesecev od dobave ventilatorjev nista poskrbela za dodatno opremo, potrebno za nadgradnjo ventilatorjev, da bi bili ti primerni za zdravljenje bolnikov s COVID-19. Tako je bilo na dan ponovne razglasitve epidemije COVID-19 (19. 10. 2020) od 148 dobavljenih ventilatorjev najmanj 110 ventilatorjev ali 74,3 % ventilatorjev, ki so bili sicer dobavljeni Zavodu spomladi 2020, neprimernih za zdravljenje bolnikov s COVID-19, za kar so bili kupljeni. Do 30. 12. 2020 pa še ni bila dobavljena potrebna dodatna oprema za 35 ventilatorjev.
Vlada ni poskrbela, da bi bile naloge in pristojnosti subjektov, ki naj izvajajo ali sodelujejo pri urgentnih nabavah opreme v izrednih okoliščinah, natančno določene. Zaradi tega so Zavod, URSZR, MZ, MGRT in MDS aktivnosti večinoma izvajali nesistematično in neenotno, kar je prispevalo k neučinkovitemu izvajanju postopkov pri nabavah opreme.
MZ je v tridnevnem obdobju od 11. 3. 2020 do 14. 3. 2020 sklenilo eno pogodbo za dobavo mask, ki ni bila realizirana, poleg tega pa je izdalo še 8 naročilnic za dobavo zaščitne opreme in dveh ventilatorjev. Vendar MZ postopkov javnega naročanja ni izvajalo povsem učinkovito, saj z dobavitelji ni v vseh primerih sklenilo pogodb in ni uporabilo postopkov v skladu s predpisi s področja javnega naročanja, poleg tega pa je plačalo avans brez zavarovanja, pri nekaterih naročilih pa je tvegalo, da bo nabavljena oprema tehnično neustrezna.
Zavod je v obdobju od 14. 3. 2020 do 1. 6. 2020 sklenil 64 pogodb za dobavo zaščitne in medicinske opreme (od tega 6 pogodb za dobavo 533 ventilatorjev), pri čemer več pogodb ni bilo realiziranih oziroma so bile realizirane le delno. Računsko sodišče je ocenilo, da izvajanje postopkov javnega naročanja v tem obdobju ni bilo učinkovito, saj so bila opuščena poglavitna ravnanja v postopkih javnega naročanja, s čimer se je izvajanje javnih naročil odmaknilo zlasti od načel transparentnega vodenja postopkov in enake obravnave ponudnikov, in sicer:
- Zavod je s tem, ko ni pripravil in objavil natančne in celovite informacije o bistvenih elementih ponudbe, prispeval k temu, da so potencialni ponudniki posredovali nepopolne ponudbe
- (e-sporočila), to pa je vodilo v pozivanje ponudnikov k številnim dopolnitvam ponudb, kar je terjalo dodaten čas in povzročalo nesledljivost in s tem nepreglednost končnih ponudb,
- celovitejša informacija o pogojih za obravnavo ponudbe, ki jo je oblikovala MDS in ne Zavod kot naročnik in gospodar postopka javnega naročila, je bila objavljena šele 16 dni po tem, ko je Vlada določila Zavod za naročnika opreme,
- o popolnosti in ustreznosti ponudb so po sprejemu Sklepa Vlade z dne 24. 3. 2020 o ustanovitvi MDS odločali uslužbenci URSZR, pri tem pa Zavod kot gospodar postopka javnega naročanja ni imel neposrednega vpliva na ta del postopkov,
- Zavod, MDS in URSZR niso zagotovili sledljivosti celotnega postopka obravnave ponudb in tudi niso zagotovili, da bi bile obravnavane vse prispele ponudbe,
- ne Vlada, ne Zavod, ne kdo drug ni vsaj občasno preverjal izpolnjevanja pogojev za izvajanje javnega naročanja po postopku iz točke č prvega odstavka 46. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3), zaradi česar so bile vse nabave do tega datuma izvedene po najmanj transparentnem postopku, ki ga predvideva ZJN-3 le za izjemne primere skrajne nujnosti.
Računsko sodišče je ocenilo, da sklepanje pogodb za dobavo zaščitne in medicinske opreme v obdobju od 14. 3. 2020 do 1. 6. 2020 ni bilo učinkovito, saj:
- Zavod, Vlada in MDS niso zagotovili sistema sklepanja pogodb izključno na podlagi popolnih ponudb, posledično pa je Zavod sklepal tudi pogodbe na podlagi ponudb, ki niso bile popolne (tako je na primer sklenil pogodbe tudi za opremo, za katero niso bili pridobljeni certifikati), v 3 primerih pa je sklenil pogodbe, čeprav za naročeno blago sploh ni pridobil ponudb,
- Vlada ob ustanovitvi MDS ni zagotovila sistema, po katerem bi Zavod lahko sklepal pogodbe samo na podlagi ponudb, ki jih je predhodno obravnavala MDS, posledično pa je Zavod v nekaterih primerih sklepal pogodbe na podlagi lastne presoje ali pa na podlagi ponudb, ki mu jih je posredovalo MGRT oziroma URSZR mimo postopkov obravnave ponudb v okviru MDS,
- je v nekaterih primerih odločitve o oddaji javnega naročila sprejel uslužbenec Zavoda, ki za to ni imel veljavnega pooblastila direktorja Zavoda,
- sta Vlada, ki ni natančno določila pristojnosti MZ in MGRT pri nabavah opreme, za katere je zadolžila Zavod, in je poleg tega ustanovila še MDS, ter MGRT, ki ni natančno določilo vloge projektne skupine, prispevala k temu, da so različne osebe, ki niso bile zaposlene na Zavodu in niso imele pooblastil Zavoda za sodelovanje, dajale Zavodu (direktorju in preostalim vodilnim uslužbencem na Zavodu) konkretna navodila o tem, s katerim ponudnikom in pod kakšnimi pogoji naj Zavod sklene pogodbo, oziroma so pomembno vplivale na nabavne postopke,
- je Zavod v več primerih sklenil pogodbe pod manj ugodnimi pogoji, kot pa so izhajali iz ponudb, ki so bile podlaga za njihovo sklenitev,
- Zavod pri sklepanju pogodb ni izkazal prizadevanja, da bi bile v pogodbe vključene nekatere bistvene sestavine, poleg tega pa tudi ni utemeljil razlogov za sklepanje aneksov neposredno po sklenitvi pogodb oziroma še po preklicu epidemije COVID-19, ko so bile naročene že zadostne količine opreme in so se okoliščine na trgu opreme že izboljšale,
- Zavod in MGRT, ki je podajalo soglasja k pogodbam, pri sklepanju pogodb nista ravnala v skladu z načelom enake obravnave in učinkovito, saj Zavod ni vedno zagotovil, da bi pridobil zavarovanje še pred izvedbo predplačila in v celotnem znesku vrednosti predplačila, poleg tega pa je kot zavarovanje sprejel tudi dokument, ki ga ni mogoče šteti za nobeno veljavno obliko stvarnega zavarovanja,
- je Zavod v dveh primerih predpisane postopke javnega naročanja izvedel in pogodbo za dobavo blaga sklenil šele po tem, ko je bilo blago že dobavljeno in prevzeto.
Zaradi navedenega je računsko sodišče ocenilo, da so za neučinkovitost pri izvajanju postopkov javnega naročanja in pri sklepanju pogodb za dobavo zaščitne in medicinske opreme poleg Zavoda, ki je bil formalno določen za naročnika opreme, soodgovorni tudi Vlada, URSZR, MGRT, MDS, projektna skupina in zunanji deležniki, ki so delovali v okviru MDS in zunaj nje. Ne glede na to pa je bil Zavod neučinkovit tudi pri upravljanju pogodb, saj:
- je prevzemal in predajal v razdeljevanje opremo, za katero ni bilo izkazano, da ustreza veljavnim predpisom in standardom ter da ima vsa v Republiki Sloveniji zahtevana dovoljenja (kot maske tipa IIR je na primer prevzel in predal v razdelitev nekaterim zdravstvenim ustanovam maske, ki niso ustrezale standardom, ki se zahtevajo za tak tip mask, temveč je šlo zgolj za higienske maske),
- v primeru pogodbe za dobavo 220 ventilatorjev ni poskrbel za izvedbo pogodbeno določenih kontrol prevzema celotnega dobavljenega blaga, tako so 3 bolnišnice prevzele skupno 40 ventilatorjev, ne da bi kakovostni in količinski pregled blaga potrdila pooblaščena kontrolna hiša Zavoda,
- v obdobju od 14. 3. 2020 do 29. 4. 2020 ni zagotovil enotnega kakovostnega pregleda dobavljenega blaga (v tem času je zagotovil le količinski pregled dobavljenega blaga), s katerim bi zagotovil prevzem (in posledično tudi uporabo) izključno takšne opreme, ki ustreza zahtevam predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji,
- je z opustitvijo ustreznih kontrolnih postopkov prispeval k temu, da je bilo razdeljeno ter uporabljeno tudi blago, ki uporabnikom ni zagotavljalo ustrezne ravni varovanja zdravja in varnosti, ki je bila ob uporabi te opreme pričakovana,
- ni zagotovil rednega spremljanja izpolnjevanja pogodb in v primerih kršitev ni ažurno ukrepal, s čimer je prispeval k neenaki obravnavi dobaviteljev opreme.
Računsko sodišče je ocenilo, da Vlada, MZ, MGRT, MORS in Zavod (vsak v okviru svojih pristojnosti) niso bili učinkovito organizirani pri javnem naročanju in nabavah nujno potrebne zaščitne in medicinske opreme. Postopki javnega naročanja zato niso bili izvedeni v skladu z načeli transparentnosti, učinkovitosti in enakopravne obravnave ponudnikov zaščitne in medicinske opreme, postopki pa so bili v nekaterih primerih izvedeni tudi v neskladju s predpisi in drugimi akti. Učinek takega ravnanja se je ob opustitvi natančnega ugotavljanja zalog opreme in ustreznega ocenjevanja potreb po opremi odrazil tudi v tem, da je bila iz državnih blagovnih rezerv nekaterim uporabnikom razdeljena neustrezna zaščitna oprema oziroma ventilatorji, ki ob razdelitvi bolnišnicam niso bili primerni za takojšnje zdravljenje bolnikov s COVID-19. Določena količina opreme je bila brez ustreznih podlag razdeljena tudi subjektom, ki do nje niso bili upravičeni.
Računsko sodišče je od Vlade in Zavoda zahtevalo izvedbo popravljalnih ukrepov. Vladi je naložilo, naj z načrtom aktivnosti izkaže, kako bo poskrbela za spremembe in dopolnitve predpisov in/ali dokumentov načrtovanja in izvajanja, da bodo v izrednih okoliščinah, ko zaloge blaga v državnih blagovnih rezervah ne zadoščajo potrebam po blagu osnovne preskrbe, natančno določeni potek aktiviranja deležnikov ter sistem (postopek) ugotavljanja zalog blaga, sistem (postopek) ocenjevanja potreb po blagu in postopek sprožitve in izvedbe nabav blaga, ki naj se nemudoma razdeli uporabnikom. Vlada mora v odzivnem poročilu izkazati tudi, da bo petletni program blagovnih rezerv vključeval vse elemente, ki jih zahteva Zakon o blagovnih rezervah.
Zavod pa bo moral računskemu sodišču izkazati, da je zagotovil evidentiranje zalog blaga v državnih blagovnih rezervah na način, da bodo v vsakem trenutku (tako v fazah oblikovanja rezerv in v fazah sproščanja blaga iz blagovnih rezerv) razvidne količine in vrste blaga (opreme), ki so na zalogi, ter da bo stanje zalog sledilo vrstam in količinam blaga, načrtovanim v petletnem programu blagovnih rezerv.
Računsko sodišče je Vladi, MZ, MGRT in Zavodu podalo tudi vrsto priporočil za izboljšanje podlag, na katerih naj bo v primeru izrednih okoliščin vzpostavljen učinkovit sistem ugotavljanja zalog blaga (opreme), ocenjevanja potreb po blagu (opremi) ter postopek sprožitve in izvajanja nabav blaga (opreme), ki ga je treba nemudoma razdeliti uporabnikom.
