Računsko sodišče je izvedlo revizijo učinkovitosti Ministrstva za zdravje (v nadaljevanju: ministrstvo) pri urejanju področja sistema zdravstvenega varstva v Republiki Sloveniji v delu, ki se nanaša na organiziranost in kadrovsko pokritost zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene mreže. Revizija je obsegala obdobje od 1. 1. 1992 do 1. 6. 2016. V letu 1992 so bili namreč sprejeti temeljni zakoni s področja zdravstva, ki se od takrat niso bistveno spremenili.
Računsko sodišče je ocenilo, da ministrstvo v obdobju, na katero se nanaša revizija, na revidiranem področju ni bilo učinkovito.
Na začetku revizijskega poročila je predstavljena analiza 46 revizij pravilnosti in smotrnosti poslovanja ministrstva, ki jih je računsko sodišče v preteklosti že opravilo. Iz analize je bilo mogoče izpostaviti nekaj glavnih in ponavljajočih se področij tveganj, ki so nato obravnavana v nadaljevanju revizijskega poročila.
Z revizijo je računsko sodišče najprej preverilo vlogo ministrstva pri določanju javne zdravstvene mreže, ki je temeljna organizacijska struktura na področju izvajanja zdravstvene dejavnosti, in ugotovilo, da ministrstvo ni vedno dosledno izvajalo svojih pristojnosti. Prvi načrt zdravstvenega varstva oziroma resolucija, ki bi morala določiti merila za javno zdravstveno mrežo, je bila kljub drugačnim načrtom sprejeta šele leta 2000. Do sprejetja resolucije se obseg javne zdravstvene mreže sicer ne bi smel spremeniti, kljub temu pa so se že pred letom 2000 spreminjale dejavnosti javnih zavodov in podeljevale koncesije, kar je povzročalo spremembe javne zdravstvene mreže brez ustreznih pravnih in strokovnih podlag. Med letom 1992 in letom 2016 sta bili zgolj dve veljavni resoluciji, ki sta veljali le za obdobje devetih let od skupno 24 let.
Ministrstvo nima zanesljivih, točnih in ažurnih podatkov ter evidenc, prav tako nima urejene dokumentacije tako, da bi imelo pregled nad urejenostjo oziroma organiziranostjo javne zdravstvene mreže, kar bi predstavljalo dobro podlago za sprejemanje odločitev. Ta neurejenost velja tako za javne zdravstvene zavode, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, kot tudi koncesionarje. Računsko sodišče ocenjuje, da je bilo ob preveč pasivni vlogi ministrstva javnim zavodom v preveliki meri dopuščeno, da sami izbirajo, katere vrste zdravstvene dejavnosti bodo opravljali, s tem pa so posredno, do določene mere, določali tudi zdravstveno mrežo na sekundarni ravni, brez ustrezne analize potreb in vizije razvoja zdravstvene mreže.
Ministrstvo tudi ni imelo in kljub storjenim pomembnim korakom še vedno nima celovitega in točnega pregleda nad stanjem na področju izdanih dovoljenj in podeljenih koncesij zasebnim izvajalcem zdravstvene dejavnosti. Od leta 2000 je vsaj trikrat pričelo vzpostavljati evidence o podeljenih koncesijah, ki pa kljub temu še vedno niso popolne in točne. Računsko sodišče meni, da ministrstvo nima pregleda nad podeljenimi koncesijami za opravljanje zdravstvene dejavnosti in tudi ne nad soglasji, ki jih je izdalo občinam pri podeljevanju koncesij na primarni ravni. V letu 2014 je ministrstvo začelo pregledovati dokumentacijo o podeljenih koncesijah in poleg preverjanja pravilnosti podeljenih koncesij in soglasij k podelitvi koncesij na primarni ravni pričelo tudi z urejanjem evidenc že podeljenih koncesij.
Medtem ko so vsaj nekatere občine podeljevale koncesije z javnimi razpisi, ministrstvo do aprila 2016 ni izvedlo nobenega javnega razpisa za podelitev koncesij na sekundarni ravni, s čimer ni omogočilo konkurenčnosti med zainteresiranimi zasebnimi izvajalci za opravljanje zdravstvene dejavnosti v javni zdravstveni mreži. Računsko sodišče tudi meni, da je ministrstvo koncesije podeljevalo na nedosleden, neprimerljiv in netransparenten način. Prav tako ni razvidno, da bi ministrstvo koncesije podeljevalo na podlagi objektivno ugotovljenih potreb za spremembo javne zdravstvene mreže, pač pa se je na pobude vlagateljev prošenj za podelitev koncesije odzivalo, ne da bi imelo vizijo razvoja javne zdravstvene mreže, pregled nad obstoječo organiziranostjo in potrebami. S takšnim podeljevanjem koncesij je po mnenju računskega sodišča posegalo v javno zdravstveno mrežo in povzročilo tveganje, da ta ni optimalno organizirana in da ne sledi potrebam prebivalstva.
Ministrstvo je od leta 2008 pristojno za izvajanje nadzora nad zakonitostjo delovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in namembnostjo rabe sredstev za financiranje zdravstvenih programov in storitev ter tako posredno pristojno za nadzor izvajanja splošnega dogovora. Ministrstvo nadzora nad Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni izvajalo. Prav tako ni izvajalo sistematičnih nadzorov nad zbornicami, ki izvajajo javna pooblastila.
Ministrstvo ocen z jasno analizo stanja in napovedjo prihodnjih dolgoročnih kadrovskih potreb ni pripravljalo. Na podlagi dokumentacije ministrstva, drugih deležnikov in javno dostopnih poročil oziroma analiz pa je računsko sodišče tudi zaključilo, da ministrstvo nima pregleda nad izkoriščenostjo zdravstvenega kadra.
Računsko sodišče je ministrstvu naložilo izvedbo popravljalnih ukrepov. Gre predvsem za nadaljevanje aktivnosti, ki jih je ministrstvo že pričelo izvajati (nekatere že pred pričetkom revizije) za bolj ustrezno ureditev revidiranega področja. Poleg tega je računsko sodišče ministrstvu priporočilo, da ponovno preveri notranje delovanje ministrstva, predvsem povezanost in sodelovanje posameznih organizacijskih enot, ki sta po oceni računskega sodišča ključna dejavnika razkritih nesmotrnosti.
