Računsko sodišče je revidiralo odpravo sodnih zaostankov, ki po vsebini predstavljajo nerešene sodne spise, ki so na posameznem sodišču dlje, kot je določeno v Sodnem redu (v nadaljevanju: sodni red) za posamezno vrsto sodišča in vrsto odprte sodne zadeve, da bi odgovorili na vprašanje, ali je Republika Slovenija pri odpravi sodnih zaostankov učinkovita in uspešna.
Odgovore na zastavljeno vprašanje je računsko sodišče iskalo predvsem pri Ministrstvu za pravosodje, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije in Sodnemu svetu, ki so bili določeni za revidirance.
Problematika sodnih zaostankov izhaja iz pravice do sodnega varstva, določene v Ustavi Republike Slovenije, in pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in sojenja v razumnem roku je Republika Slovenija od leta 2005 do konca leta 2009 izplačala 2.644 odškodnin in poravnav v skupni vrednosti 5.572.004 evrov. Na vseh sodiščih skupaj je bilo na dan 31. 12. 2009 nerešenih zadev, starejših od dveh let, 156.984 ali 32,7 odstotka vseh nerešenih zadev, od tega starejših od deset let 3.955 zadev, od tega 112 starejših od 20 let, sedem pa je celo starejših od 30 let.
Od leta 2001 se je pravosodje ukvarjalo z odpravo sodnih zaostankov v okviru več posameznih projektov, kot so Herkules, Matra flex in Lukenda. Projekt Herkules v prvi fazi ni bil uspešen pri odpravi vseh sodnih zaostankov na posameznih sodiščih, medtem ko se je v drugi fazi, ko se je izvajal le na področju zemljiške knjige, izkazal kot uspešen. Rezultati projekta Matra flex, to je vzpostavitev sistema merjenja delovne uspešnosti in obremenitve sodišč, bodo ob ustrezni realizaciji lahko povečali učinkovitost sodstva.
Najbolj ambiciozno zastavljen projekt na področju odprave sodnih zaostankov je projekt Lukenda, ki ga je Ministrstvo za pravosodje sprejelo v letu 2005 in v njem za cilj določilo, da se sodni zaostanki odpravijo do konca leta 2010. V projekt so bili vključeni tudi subjekti, ki pa jim dejansko niso bile dodeljene naloge in tudi ne odgovornosti za izvedbo projekta. Projekt Lukenda je poleg definicije sodnih zaostankov po sodnem redu, ki jo opisuje kot definicijo v vsebinskem pogledu, uvedel tudi definicijo sodnih zaostankov v statističnem smislu. Zaradi te nove definicije se je že v letu 2005, torej na začetku projekta, zmanjšalo število sodišč s sodnimi zaostanki z 59 sodišč po definiciji iz sodnega reda, na 46 sodišč po definiciji v statističnem smislu. Razlika v številu sodišč, ki imajo sodne zaostanke, po obeh definicijah, se je do zaključka leta 2009 še povečala, saj je imelo po definiciji iz sodnega reda tedaj sodne zaostanke vseh 66 sodišč, po definiciji, ki jo je uvedel projekt Lukenda, pa le še 23 sodišč. Da temeljnega cilja projekta Lukenda, to je odpravo sodnih zaostankov po vsebinski definiciji oziroma definiciji iz sodnega reda do konca leta 2010, ne bo mogoče doseči, je ugotovila tudi Vlada Republike Slovenije in 26. 8. 2010 sprejela sklep, s katerim je podaljšala aktivnosti v okviru projekta Lukenda do 31. 12. 2012.
Projekti za odpravo sodnih zaostankov so bili sicer dokaj uspešni pri zagotavljanju boljših pogojev za delo sodišč, niso pa še rešili problema sodnih zaostankov. Z izvajanjem in rezultati projektov za odpravo sodnih zaostankov se po mnenju računskega sodišča vse bolj krčijo tako imenovani sistemski razlogi za sodne zaostanke, v ospredju pa je vse bolj subjektivna odgovornost predsednikov sodišč, sodnikov in sodnega osebja.
Za doseganje ciljev pri odpravi sodnih zaostankov je bilo poleg rednega proračunskega financiranja pravosodnega sistema dodeljeno še vsaj 7.352.086 evrov. Poleg tega je Ministrstvo za pravosodje od leta 2005 do vključno leta 2009 dodatno porabilo za sodišča 46.880.677 evrov, od tega največ za nakup nepremičnin. Iz zaključnih računov proračunov, iz katerih je financirano pravosodje, namreč ni razvidno, koliko sredstev je bilo dejansko namenjenih zmanjševanju oziroma odpravi sodnih zaostankov. Odhodki, namenjeni odpravi sodnih zaostankov, so v proračunih prikazani v okviru različnih projektov in celo različnih podprogramih, kar zmanjšuje transparentnost njihovega izkazovanja.
Predpisi se spreminjajo pogosto, nemalokrat brez opravljene predhodne analize učinkov ali vključitve subjektov, ki bi lahko na podlagi slabih ali dobrih izkušenj prispevali k dobri praksi reševanja zadev. Poleg tega se posamezna pomembna vprašanja razrešujejo s podzakonskimi akti, ki so bili v preteklosti pogosto pripravljeni prepozno. Obstaja tveganje, da pogoste spremembe predpisov podaljšujejo čas reševanja zadev in lahko vplivajo na kakovost sojenja, ob stalnih spremembah predpisov pa je tudi težko vzpostaviti enotno sodno prakso.
Spremembe organizacije sodstva so se začele izvajati v letu 2010, zato še ni mogoče oceniti, v kolikšni meri so že in še bodo pripomogle k večji učinkovitosti sodišč in zmanjšanju sodnih zaostankov. Menimo pa, da so podani pogoji, ki zmanjšujejo tveganja, povezana z majhnimi sodišči, in ugotavljamo, da so bila v reorganizacijo vključena vsa sodišča, ne glede na ocene učinkovitosti njihovega dela.
Republika Slovenija je v vrhu držav članic Evropske unije po številu sodnikov in številu ostalih zaposlenih na sodiščih glede na število prebivalcev. V obdobju od konca leta 2005 do konca leta 2009 (obdobje, ko se je izvajal projekt Lukenda) se je število sodnikov na vseh sodiščih skupaj povečalo za 115 (12,0 odstotkov), število sodnega osebja pa za 718 (28,1 odstotka). Kadrovsko so se sodišča torej okrepila, vendar pa pri tem niso bili zadostno upoštevani kriteriji, ki jih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije določilo glede sistemizacije delovnih mest po posameznih sodiščih. Še vedno namreč obstajajo velike razlike med posameznimi okrajnimi sodišči, posameznimi okrožnimi sodišči in tudi med posameznimi sodnimi okrožji glede na kriterije, ki jih je za določitev števila potrebnih oziroma sistemiziranih delovnih mest določilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Ocenjevanje učinkovitosti dela sodnikov in sodišč izvaja Sodni svet, vendar pa v oceni, kljub izdelanim merilom, ocenjevanje za kakovost dela upošteva le kvantiteto, ne pa tudi ocene kakovosti dela sodnikov. Oceno kakovosti dela za vsakega sodnika na tri leta izdela pristojni personalni svet. Obstaja tveganje, da lahko tak način ocenjevanja sodnikovega dela spodbuja k reševanju zadev, s katerimi sodniki lažje izpolnijo pričakovan obseg dela. Obstaja tudi tveganje, da sodišča neenotno evidentirajo podatke o zadevah, kar vpliva na realnost posameznih ocen učinkovitosti dela sodnikov in sodišč ter primerljivost ocen med sodišči.
V obdobju, na katero se nanaša revizija, je bilo uvedeno in tudi odpravljeno stimulativno nagrajevanje sodnikov. Zaradi kratkega obdobja delovanja sistema stimulativnega nagrajevanja sodnikov tega ni bilo mogoče ustrezno oceniti, pokazale pa so se določene težave, predvsem pri interpretaciji meril Sodnega sveta in ugotavljanju, ali so bile dodatno rešene zadeve dejansko sodni zaostanki.
Informatizacija sodstva se pospešeno izvaja, vendar se pozitivni rezultati in vplivi šele začenjajo kazati. Pozitivni rezultati so pa že vidni na področjih zemljiške knjige in izvršb. Pri tem obstaja tveganje, da nekateri subjekti sodnega sistema, predvsem Sodni svet, niso zadostno vključeni v informatizacijo sodstva.
V zadnjih letih se število sodnih zaostankov zmanjšuje, vendar bi bilo za njihovo bolj uspešno in učinkovito reševanje treba bolj natančno razdeliti pristojnosti in odgovornosti glede nalog, ki naj bi jih izvajala sodna uprava, in glede izvajanja dejavnosti sodišč, ob tem pa poskrbeti za še boljše medsebojno sodelovanje.
Glede na cilj revizije računsko sodišče meni, da bi bilo mogoče projekte za odpravo sodnih zaostankov izvesti bolj uspešno ter da bi se ukrepi za zmanjševanje oziroma odpravo sodnih zaostankov lahko izvajali bolj učinkovito in tudi bolj transparentno.
Računsko sodišče priporoča Ministrstvu za pravosodje, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije in Sodnemu svetu naj vsak v okviru svojih pristojnosti in ob ustreznem medsebojnem sodelovanju upoštevajo in uresničijo dana priporočila revizije.
