Računsko sodišče je revidiralo smotrnost poslovanja Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada RS) pri ureditvi razmerij pri infrastrukturi za izvajanje gospodarskih javnih služb v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2010. Cilj revizije je bil izrek mnenja o smotrnosti ureditve razmerij pri infrastrukturi za izvajanje gospodarske javne službe (v nadaljevanju: GJS) v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2010. Ocena učinkovitosti ravnanja Vlade RS pri vzpostavljanju pogojev za urejanje razmerij pri infrastrukturi za izvajanje GJS je bila oblikovana na podlagi odgovorov na podvprašanji, ali je Vlada RS pripravila celovito strategijo upravljanja z gospodarsko javno infrastrukturo, ki omogoča ustrezno ureditev razmerij pri infrastrukturi za izvajanje GJS, ter ali je Vlada RS vzpostavila pravni red, ki jasno, pregledno in sistemsko ureja razmerja pri infrastrukturi za izvajanje GJS.
Računsko sodišče je ocenilo, da Vlada RS v Slovenski izhodni strategiji ni vzpostavila celovite strategije upravljanja z infrastrukturo za izvajanje GJS, saj ta ne temelji na izvedenih primerjalnih analizah. Posledica tega je, da je v strategiji določila aktivnosti in cilje, ki niso argumentirani ter ne predstavljajo ustreznih usmeritev za urejanje razmerij pri infrastrukturi za izvajanje GJS. Ocenili smo, da je predvideni prenos lastništva infrastrukture za izvajanje GJS na izvajalce teh dejavnosti, ki ga predvideva izhodna strategija, neustrezen, saj ne upošteva tveganj takšnega prenosa.
Vlada RS z izvajanjem izhodne strategije, ki se odraža tudi v sprejemu Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji, ni ustrezno uredila razmerij pri infrastrukturi za izvajanje GJS. Z novim zakonom je določila, da avtoceste preidejo v last koncesionarja (Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d.) na podlagi stavbne pravice, s čimer se spreminja lastnina na premoženju, potrebnem za izvajanje GJS, in s tem status grajenega javnega dobra. Te spremembe povečujejo nepreglednost razmerij pri zagotavljanju virov za gradnjo avtocest in ne rešujejo razmejevanja med javnim in zasebnim dolgom pri izgradnji in upravljanju avtocestne infrastrukture v skladu z načrtovanimi spremembami pravil Eurostata. Republika Slovenija tudi po izvedenih ukrepih ohranja tveganja glede odplačila posojil.
Vlada RS v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2010 ni vzpostavila pravnega reda, ki bi jasno, pregledno in sistemsko urejal razmerja pri infrastrukturi za izvajanje GJS. Kljub neposredni uveljavitvi (s 1. 1. 2010) Uredbe 254/2009, ki ureja računovodenje koncesij storitev, in kljub obveznosti, ki izhaja iz Zakona o gospodarskih družbah, da morajo biti Slovenski računovodski standardi v zasnovi v skladu z Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, Vlada RS tega še ni predvidela, predvidela pa tudi ni možnosti in načina ureditve zrcalnega računovodenja tudi pri javnih partnerjih.
Računsko sodišče je ocenilo, da v slovenskem pravnem redu, kljub obstoju lastninske in stavbne pravice, ki vsaka na svoj način omogočata lastništvo na infrastrukturi za izvajanje GJS, ne obstaja takšna stvarna pravica, ki bi državi ali občini ustrezno zagotovila trajno lastništvo na objektih, napravah in omrežjih infrastrukture za izvajanje GJS. Gre za primere, ko država/občina nista lastnici zemljišča, na, nad ali pod katerim se nahaja infrastruktura za izvajanje GJS, in ko obstaja veliko tveganje za izplačilo dodatne odškodnine. Prav tako v pravnem redu ni vzpostavljena javna evidenca, ki bi imela status javne knjige in bi zagotavljala podatke o lastništvu infrastrukturnih objektov, naprav in omrežij.
Ker se služnostne pravice vpisujejo v korist obstoječega izvajalca GJS namesto v korist države/občine, obstaja tveganje, da ob morebitni zamenjavi izvajalca GJS novi izvajalec GJS ne bo mogel zagotoviti nemotenega delovanja omrežij in objektov in s tem izvajanja GJS. Taka ureditev pomeni tudi tveganje za izplačila odškodnin prejšnjemu imetniku služnostne pravice oziroma lastniku služeče nepremičnine za ustanovitev nove služnosti ter stroške ustanovitve nove služnosti v zemljiški knjigi.
Pri vzpostavljanju sistemske ureditve lastništva infrastrukture za izvajanje GJS je računsko sodišče ocenilo, da ni zagotovljen tak pravni red, ki bi omogočal enotno ureditev za vse obvezne GJS, urejeni tudi niso pogoji, na podlagi katerih bi bilo mogoče infrastrukturo, potrebno za izvajanje GJS, izločiti iz lastništva izvajalcev GJS.
Pojem grajeno javno dobro se v veljavni pravni ureditvi uporablja nekonsistentno in nesistematično, zato je infrastruktura za izvajanje GJS po posameznih dejavnostih opredeljena zelo različno. Računsko sodišče je ocenilo, da Vlada RS ni ravnala učinkovito, ker s predpisi ni določila sankcij za primere neizvajanja Zakona o graditvi objektov in nadzora nad izvajanjem tega zakona. S tem ni zagotovila popolnosti vpisa podatkov o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra v zemljiško knjigo, zato obstaja tveganje, da določena infrastruktura ni opredeljena kot grajeno javno dobro, in tveganje, da se z infrastrukturnimi objekti razpolaga neupravičeno.
Računsko sodišče je tudi ocenilo, da v slovenskem pravnem redu ni jasno in enotno določeno, kdo je lahko lastnik infrastrukture za izvajanje GJS ter kakšna so razmerja med državo/občinami kot lastniki infrastrukture in izvajalci GJS. Vzpostavljeni tudi niso ustrezni nadzorni mehanizmi pri zaračunavanju realnega nadomestila za uporabo infrastrukture za izvajanje GJS, saj ni določen način izvajanja popisa infrastrukturnih omrežij za izvajanje GJS in tudi ne način preverjanja vrednosti infrastrukture, razen pri zaračunavanju nadomestila za uporabo javne železniške infrastrukture.
Vlada RS ni ustrezno opredelila nakazovanja nadomestila za uporabo železniške infrastrukture v državni proračun. Prav tako z Zakonom o javnih financah ni ustrezno opredelila namenskosti porabe sredstev nadomestila za uporabo infrastrukture za izvajanje GJS, saj se zaradi široke opredelitve namena ti prihodki lahko porabijo za financiranje investicij v katero koli stvarno premoženje države ali občine. Vlada RS niti v splošnih niti v področnih predpisih ni določila rokov plačila sredstev za uporabo infrastrukture za izvajanje GJS v državni/občinski poračun in s tem ni zagotovila učinkovite ureditve, ki zmanjšuje tveganje, da sredstva v državni/občinski proračun ne bodo (pravočasno) nakazana.
Računsko sodišče je za odpravo ugotovljenih nesmotrnosti od Vlade RS zahtevalo izvedbo popravljalnih ukrepov in predložitev odzivnega poročila v roku 90 dni. Vladi RS je podalo več priporočil za izboljšanje ureditve razmerij pri infrastrukturi za izvajanje GJS.
Predstavitev revizijskega poročila (16 strani, 161 kB)
