Računsko sodišče je revidiralo ureditev in izvajanje postopkov evalvacij, akreditacij ter podeljevanja koncesij, da bi ugotovilo, ali so bili v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2013 visokošolski študijski programi kakovostni in raznovrstni. V tem obdobju sta bila za ustrezno kakovost in raznovrstnost študijskih programov neposredno odgovorna Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: vlada) in pristojno ministrstvo – do 10. 2. 2012 Ministrstvo za šolstvo in šport in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, v obdobju od 10. 2. 2012 do 20. 3. 2013 Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, od 20. 3. 2013 pa Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: ministrstvo) –, saj sta predvidela sistem izvajanja teh postopkov. Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju: agencija) pa je bila odgovorna za oblikovanje in izvajanje postopkov evalvacij in akreditacij. Računsko sodišče je preverilo, ali sta bila vlada in ministrstvo pri ureditvi postopkov evalvacij in akreditacij ter pri ureditvi in izvajanju podeljevanja koncesij učinkovita ter ali je bila agencija učinkovita pri ureditvi in izvajanju postopkov evalvacij in akreditacij. Zanimalo nas je, v kolikšni meri je mogoče kakovost in raznovrstnost študijskih programov pripisati ureditvi in izvajanju teh postopkov.
Računsko sodišče je izreklo mnenje, da agencija pri ureditvi in izvajanju postopkov evalviranja in akreditiranja ter vlada in ministrstvo pri ureditvi postopkov evalviranja in akreditiranja ter pri ureditvi in izvajanju podeljevanja koncesij v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2013 niso bili učinkoviti.
Neučinkovitost postopkov evalvacij in akreditacij, s katerimi naj bi agencija izvajala zunanje zagotavljanje kakovosti visokega šolstva, je računsko sodišče pripisalo predvsem nejasnim, nenatančnim in nerazumljivim pravnim podlagam. Ugotovilo je, da ministrstvo kot pripravljavec in vlada kot predlagatelj zakonodaje s področja visokega šolstva nista ustrezno načrtovala sistema šolstva v delu, ki se nanaša na zagotavljanje kakovosti in raznovrstnosti študijskih programov, ter da v sprejetih pravnih podlagah nista natančno določila, kaj naj bi se v postopkih zunanjega zagotavljanja kakovosti preverjalo. Tako je bilo z Zakonom o visokem šolstvu svetu agencije dano javno pooblastilo, da povsem samostojno in neodvisno določi postopke in merila za presojo kakovosti študijskih programov. Svet agencije je nato sprejel merila za zunanjo evalvacijo višjih strokovnih šol ter merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, pri čemer je kriterije za presojo kakovosti določil ohlapno in nejasno, pri tem pa ni določil niti minimalnih standardov za potrditev njihovega izpolnjevanja. Svet agencije v navedenih merilih tudi ni določil, s katerimi pokazatelji naj bi bilo izpolnjevanje posameznih kriterijev potrjeno. V merilih tudi ni določil, kdaj naj bi bilo neizpolnjevanje posameznega kriterija ali sklopa kriterijev tako problematično, da bi bila odločitev sveta agencije negativna. Tako predvsem zaradi nedoločnih pravnih podlag, neustreznega ravnanja strokovnih delavcev, strokovnjakov ter sveta agencije, delno pa tudi zaradi podvajanja preveritev v okviru različnih postopkov ter dolgotrajnosti postopkov postopki evalviranja in akreditiranja niso bili učinkoviti, saj niso bili enostavni, pregledni, enotni, ažurni in ponovljivi.
Neučinkovitost podeljevanja koncesij je računsko sodišče pripisalo nejasnim, nenatančnim, nerazumljivim in nelogičnim pravnim podlagam, saj ministrstvo in vlada nista določila, kdaj, kdo in kako naj bi ugotavljal potrebe po podeljevanju in ohranjanju koncesij in kako naj bi se država odzivala na spremembo potreb po koncesioniranih študijskih programih. Tako nista določila, kako naj bi potekal postopek prekinitve koncesij, če za njihovo izvajanje ni več potreb. Ministrstvo tudi ni analiziralo potreb po ohranitvi že podeljenih koncesij visokošolskim zavodom in tudi ni odpovedalo nobene podeljene koncesije.
Računsko sodišče je izreklo mnenje, da ni mogoče ugotoviti, ali in kako so izvedeni postopki evalviranja, akreditiranja ter podeljevanja koncesij v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2013 prispevali k ustrezni kakovosti in raznovrstnosti študijskih programov.
Ministrstvo in vlada nista izkazala, da sproti spremljata in merita doseganje ciljev, poleg tega pa zaradi neustreznega načrtovanja tudi ni bilo mogoče potrditi doseganja ciljev glede kakovosti in raznovrstnosti visokega šolstva.
Svet agencije, ki na podlagi lastnih pravil odloča o podelitvi akreditacij (s čimer neposredno vpliva na odločitev o javni veljavnosti visokošolskih študijskih programov in na pravico do financiranja javnih visokošolskih zavodov iz proračuna), ni določil takih meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, ki bi zagotovila natančne informacije o standardu kakovosti študijskih programov. Prav tako iz odločb sveta agencije o podeljenih akreditacijah ni mogoče razbrati standarda kakovosti, ki je bil ugotovljen v akreditacijskih postopkih, zato odločb ni mogoče uporabiti pri mehanizmih, s katerim bi se lahko država odzivala na potrebe družbe glede kakovosti in raznovrstnosti študijskih programov (zlasti pri mehanizmu javnega financiranja in razmestitve visokošolskih študijskih programov). V reviziji zato ni bilo mogoče ugotoviti, kakšen je dejanski prispevek agencije pri zagotavljanju kakovosti študijskih programov.
Ministrstvo in vlada, ki sta odgovorna za področje koncesij, nista ugotavljala potreb po koncesioniranih študijskih programih, zato ni bilo mogoče potrditi, da je podeljevanje in ohranjanje koncesij kakorkoli prispevalo k zagotavljanju potrebnega števila raznovrstnih (raznolikih) študijskih programov in s tem k ustrezni raznovrstnosti študijskih programov.
Ministrstvo in vlada nista zagotovila drugih mehanizmov, ki bi lahko v kombinaciji s postopki evalviranja, akreditiranja ter podeljevanja koncesij spodbujali konkurenčnost visokošolskih zavodov ter odličnost njihovih programov in s tem prispevali k ustrezni kakovosti in raznovrstnosti študijskih programov.
Zaradi neučinkovitosti ureditve in izvajanja postopkov evalviranja, akreditiranja ter podeljevanja koncesij in opustitve drugih dodatnih mehanizmov, potrebnih za uresničitev cilja glede kakovosti in raznovrstnosti študijskih programov, so študijski programi v povprečju financirani v manjšem obsegu in zato slabše kakovosti. Zaradi ohlapnih meril za podelitev akreditacije se namreč število akreditiranih in s tem javno veljavnih študijskih programov povečuje, obseg javnih sredstev za visoko šolstvo pa ne. Ker pa tudi ni potrjeno, da so akreditirani študijski programi dejansko raznovrstni in potrebni glede na pričakovanja družbe, obstaja tveganje, da država glede na cilj kakovosti in raznovrstnosti študijskih programov nenamensko porablja javna sredstva, saj jih lahko namenja tudi za programe, ki ne zagotavljajo nujno pričakovane ravni kakovosti izobrazbe diplomantov in ki ob večjem številu podobnih programov niso potrebni.
Računsko sodišče je od ministrstva, vlade in agencije zahtevalo predložitev odzivnih poročil, v katerih morajo izkazati popravljalne ukrepe za odpravo ugotovljenih nesmotrnosti, in podalo priporočila za izboljšanje poslovanja.
