Računsko sodišče je izvedlo revizijo, da bi preverilo, ali so bili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: MIZŠ), Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: MK), Zavod Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju: ZRSŠ) in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije (v nadaljevanju: JAK) v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2018 učinkoviti pri razvijanju bralne pismenosti otrok.
Bralna pismenost je prepoznana kot ključna kompetenca, ki posamezniku omogoča vključevanje v socialno okolje, osebno izpopolnitev in osebni razvoj. Predstavlja temelj za razvoj vseh ostalih pismenosti. Osredotoča se na vlogo branja pri posameznikovi pismenosti in predstavlja splet znanj, spretnosti in odnosov, ki se začnejo oblikovati že v zgodnjem otroštvu v okviru družine in se kasneje nadgrajujejo v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema ter družbenega okolja.
Republika Slovenija sodeluje v več mednarodnih raziskavah, ki preverjajo izobraženost učencev po mednarodno usklajenih standardih (raziskave TIMSS, PIRLS, PISA, ICCS, ICILS, TALIS in druge), od katerih sta z razvijanjem bralne pismenosti otrok neposredno povezani predvsem PIRLS in PISA. PIRLS se izvaja v 5-letnih ciklih pri otrocih, ki so zaključili 4 leta šolanja (in so stari približno 10 let), PISA se izvaja v 3-letnih ciklih pri 15-letnikih. Starost 15 let je v Republiki Sloveniji praviloma starost ob zaključku obveznega osnovnošolskega izobraževanja in mejnik, ko se morajo otroci odločiti o nadaljevanju šolanja ali vstopu na trg dela.
Strategija razvoja Slovenije 2030 kot krovni razvojno-strateški dokument Republike Slovenije vsebuje tudi kazalnik uspeha, ki je neposredno povezan z dosežkom slovenskih otrok v mednarodni raziskavi PISA, v kateri se poleg znanja matematike in naravoslovja ugotavlja tudi raven bralne pismenosti.
Dosežena raven bralne pismenosti slovenskih 15-letnkov je bila leta 2018 v povprečju praktično enaka kot leta 2006. Znižanje povprečnega dosežka pri bralni pismenosti otrok v letu 2018 glede na leto 2015 je rezultat znižanja dosežkov na vseh 6 ravneh mednarodne lestvice, največ pa na drugi, tretji in četrti ravni. Večji je odstotek otrok, ki ne dosegajo 2 najnižjih ravni od skupaj 6, in sicer je takih 18 %, s čimer zaostajamo za ciljem 15 % iz programa Evropske unije Izobraževanje 2020. Z devetim mestom med 28 državami članicami Evropske unije tudi ne dosegamo kazalnika uspešnosti iz Strategije razvoja Slovenije 2030, uvrstitve v zgornjo četrtino držav. Leta 2018 je bilo tudi zadovoljstvo slovenskih otrok pri branju glede na podatke iz leta 2009 pod povprečjem zadovoljstva otrok v državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Republika Slovenija sodi med države, v katerih so razlike med učenci iz socialno in ekonomsko bolj in manj ugodnih okolij med manjšimi. Ne velja pa to za dosežke učencev z migrantskim ozadjem. Razlika med spoloma v Republiki Sloveniji ostaja relativno velika in je med največjimi v državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.
Skrb za jezik in razvijanje bralne pismenosti sega na področja različnih resorjev, največji obseg aktivnosti in financiranja pa sodi v pristojnost MIZŠ, MK, ZRSŠ in JAK. Na MIZŠ razvijanje bralne pismenosti otrok sodi predvsem v okvir nalog Sektorja za razvoj izobraževanja, ZRSŠ pa v prvi vrsti opravlja razvojno in svetovalno delo za strokovne delavce ter vodstva vrtcev in šol, Služba za slovenski jezik pri MK je koordinator slovenske jezikovne politike, naloga JAK pa je, vsaj glede na pravne podlage, zagotavljati pogoje za razvoj bralne kulture. Bralna kultura je sicer pomemben ozadenjski dejavnik razvijanja bralne pismenosti, vendar pojem po oceni računskega sodišča ni ustrezno opredeljen, prav tako niso nikjer opredeljeni pogoji, ki naj bi jih JAK zagotavljala za njen razvoj.
V vseh dosedanjih nacionalnih programih za kulturo je slovenskemu jeziku namenjeno samostojno poglavje, znotraj katerega ima prepoznaven položaj tudi bralna pismenost. V Resoluciji o Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 je razvijanje bralne pismenosti obravnavano v okviru področij knjižnična dejavnost, slovenski jezik in kulturno-umetnostna vzgoja. Jezikovna politika je bila v obdobju, na katero se nanaša revizija, začrtana v Resoluciji o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, aktivnosti in cilji v zvezi z razvijanjem bralne pismenosti pa predvsem v Akcijskem načrtu za jezikovno izobraževanje kot izvedbenem dokumentu resolucije. Leta 2006 je bila sprejeta prva Nacionalna strategija za razvoj pismenosti.
S splošnim družbenim in tehnološkim razvojem so se zahteve v zvezi z bralno pismenostjo posameznikov spremenile, zato je bilo treba strategijo posodobiti. MIZŠ je s tematskim posvetom februarja 2014 začelo proces priprave Nacionalne strategije za razvoj bralne pismenosti, ki do konca leta 2018 še ni bil končan. Vlada Republike Slovenije je Nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030 kot večpodročni dokument razvojnega načrtovanje sprejela decembra 2019.
Sekundarne študije na podlagi podatkov iz raziskav in projektov so pokazale, da je treba za izboljšanje bralne pismenosti otrok zagotoviti sistemske pogoje na ravni države. Ti pogoji so dostopna in kakovostna predšolska vzgoja, javna in brezplačna osnovna šola s kakovostno šolsko knjižnico ter razvit sistem splošnih knjižnic. MIZŠ, MK, ZRSŠ in JAK v obdobju, na katero se nanaša revizija, niso sodelovali na način, da bi pri načrtovanju svojih aktivnosti pristopili k razvijanju bralne pismenosti otok celostno, izkoristili razpoložljivo znanje in izkušnje ter vzpostavili učinkovit prenos strokovnih dognanj in prepoznanih dobrih praks.
Leta 2015 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu, s katerim so šolske knjižnice postale sestavni del javne službe na področju vzgoje in izobraževanja ter bile v celoti prenesene v pristojnost MIZŠ. Namen teh sprememb je bil šolske knjižnice veliko bolj vpeti v šolski sistem, saj so šolske knjižnice najpomembnejši dejavnik pri zmanjševanju razlik med otroci pri dostopu do bralnih gradiv. Glede na rezultate mednarodnih raziskav računsko sodišče ocenjuje, da je bila vloga šolskih knjižnic v obdobju, na katero se nanaša revizija, spregledana in da niso bile izkoriščene vse možnosti za sistemsko razvijanje bralne kulture in z njo bralne pismenosti otrok v okviru obveznega osnovnega šolanja, kar vpliva tudi na bolj izenačene nadaljnje karierne možnosti otrok ne glede na njihov status. Mreža splošnih knjižnic v Republiki Sloveniji v obdobju, na katero se nanaša revizija, tudi ni dosegala standardov za splošne knjižnice, in sicer v zvezi z geografsko dostopnostjo, kakovostjo in strukturo knjižničnih zbirk, opremljenostjo z računalniki, delovnimi pogoji in prostorom za usposabljanje in izobraževanje. Iz Evalvacije Strategije razvoja slovenskih splošnih knjižnic iz leta 2016 je mogoče razbrati, da je slabo stanje predvsem v razmerjih med splošnimi knjižnicami in lokalnimi skupnostmi predstavljalo nevarnost, da bi mreža splošnih knjižnic začela razpadati. Podobno velja tudi za razmerje med splošnimi knjižnicami in državo, ker v zakonodaji delež sofinanciranja knjižničnega gradiva, ki je obveznost države, ni določen.
Računsko sodišče je izreklo mnenje, da so bili MIZŠ, MK, ZRSŠ in JAK delno učinkoviti pri razvijanju bralne pismenosti otrok v Republiki Sloveniji, in podalo vrsto priporočil za izboljšanje poslovanja v prihodnje, ni pa zahtevalo predložitve odzivnega poročila.
