najdi
  RevizijeAktualnoZnanjeDokumentiMedijiO sodiščuPomoč
Natisni Uvodna stranNačrt spletnega mestaEnglish

Odgovori na vprašanja političnih strank v zvezi z izvajanjem Zakona o političnih strankah (2. 7. 2014)


Številka: 331-2/2014/39
Datum: 2. 7. 2014


Zadeva: Odgovori na vprašanja političnih strank v zvezi z izvajanjem Zakona o političnih strankah


Vprašanje 1:
Ali je pravilno, da plača članarino politični stranki (v nadaljevanju: stranka) samostojni podjetnik posameznik?

Po prvem odstavku 21. člena Zakona o političnih strankah (v nadaljevanju: ZPolS) pridobiva stranka sredstva iz različnih virov, kot so:
1. članarine;
2. prispevki fizičnih oseb;
3. prihodki od premoženja;
4. proračun.

Po ZPolS so torej viri stranke lahko tako članarine kot tudi prispevki fizičnih oseb, po 25. členu ZPolS pa od 1. 1. 2014 samostojni podjetniki posamezniki in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, ne smejo več dati prispevka stranki.

Po prvem in drugem odstavku 6. člena ZPolS lahko postane članica oziroma član stranke državljanka oziroma državljan, ki podpiše pristopno izjavo o članstvu v stranki, ob pogojih, ki jih določa ta zakon oziroma statut stranke. V pristopni izjavi državljanka oziroma državljan navede svoje ime in priimek, rojstne podatke, stalno ali začasno prebivališče, funkcijo, poklic ter sedež zaposlitve oziroma druge podatke, če so določeni v statutu stranke. V četrtem odstavku istega člena je tudi določeno, da mora imeti stranka register članic oziroma članov stranke. ZPolS torej v 6. členu predvideva, da so člani stranke državljani, torej fizične osebe. Tudi po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije pridobijo državljanstvo samo fizične osebe, saj se po 3. členu državljanstvo Republike Slovenije pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi.

Glede na to, da je namen ZPolS, da so člani stranke državljani in s tem fizične osebe, ne pa tudi samostojni podjetniki posamezniki in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, mora obveznost plačila članarine poravnati član stranke kot fizična oseba. Ker po novi ureditvi v ZPolS, ki jo je uzakonil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o političnih strankah (v nadaljevanju: ZVRK-B) iz leta 2013, samostojni podjetniki posamezniki in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, ne smejo več dati prispevkov stranki, mora torej biti stranka pozorna na subjekte, ki ji nakazuje članarino in prispevke. Opozarjamo tudi na obveznost stranke, da mora prispevke, ki jih pridobi v nasprotju s tem zakonom, nakazati v humanitarne namene (deveti odstavek 22. člena ZPolS).


Vprašanje 2:
Ali lahko član stranke plačuje članarino prek delodajalca?

135. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju ureja izplačilno prepoved z dolžnikovo privolitvijo oziroma upravno izplačilno prepoved in pri tem v prvem odstavku določa, da ima prepoved izplačila plače dolžniku, ki jo je odobril sam dolžnik, pravni učinek sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo. Na podlagi navedene določbe lahko delodajalec po dogovoru z delavcem nakazuje njegovo članarino stranki. Pri tem mora biti iz plačilnega naloga jasno razvidno v imenu in za račun katerega zaposlenega, ki je član stranke, se plačuje članarina, saj mora tudi stranka, ki je prejemnik denarnega nakazila, identificirati namen prejemka in osebno ime člana stranke.


Vprašanje 3:
Ali je dovoljeno plačilo članarine z gotovino?

V zvezi s plačilom članarine v gotovini je treba poudariti, da za ravnanje strank z gotovino velja splošna ureditev. Način plačevanje pravnih oseb zasebnega prava v Republiki Sloveniji urejajo Zakon o plačilnih storitvah in sistemih , Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), Zakon o deviznem poslovanju ter Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma . Pri tem je treba ugotoviti, da je Zakon o plačilnih storitvah in sistemih razveljavil Pravilnik o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu , ki pa ni bil nadomeščen z novim predpisom, zato njegove določbe niso več zavezujoče.

Načine gotovinskih in brezgotovinskih plačil in izplačil strank kot pravnih oseb zasebnega prava ureja 36. člen ZDavP-2, ki ureja obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune. Pri tem je v prvem odstavku 36. člena ZDavP-2 določeno, da morajo pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev. V drugem odstavku 36. člen ZDavP-2 pa je določeno, da se ne glede na prvi odstavek tega člena plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih.

V Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: pravilnik) je v 23.a členu podrobneje urejeno izvajanje 36. člena ZDavP-2. Tako so v prvem odstavku 23.a člena pravilnika taksativno našteta plačila, ki jih oseba iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2 (v nadaljevanju: izplačevalec dohodka) ni dolžna nakazati na transakcijski račun fizične osebe. V drugem odstavku istega člena je določeno, da v primeru, ko je izplačevalec dohodka fizična oseba, ki opravlja dejavnost, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ni dolžna nakazati na transakcijski račun pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, če posamično plačilo ne presega 420 evrov. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, ko je izplačevalec dohodka pravna oseba, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve, ki jih izplačuje, ni dolžna nakazati na transakcijski račun pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, če posamično plačilo ne presega 420 evrov.

Pri plačilu članarine gre za razmerje med stranko ter njenim članom, pri katerem je treba upoštevati pravila o fizični osebi kot izplačevalcu dohodka ter pravno osebo kot prejemnikom plačila. To je urejeno v 36. členu ZDavP-2, ki sicer določa, da morajo tudi druge osebe (to je tudi fizične osebe) druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev (prvi odstavek), plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila pa se ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih (drugi odstavek).

Tudi pri plačilih stranke kot pravne osebe njenim dobaviteljem ali izvajalcem storitev je stranka zavezana spoštovati ureditev iz ZDavP-2 in pravilnika. Tako se plačila praviloma izvajajo prek transakcijskega računa, izjeme pa so dovoljene samo ob izpolnjevanju v drugem odstavku 36. člena ZDavP-2 in pravilniku predpisanih pogojev.

Glede na navedeno mora stranka praviloma poslovati brezgotovinsko. Zato je treba članarino stranki nakazati na transakcijski račun stranke in predlagamo, da stranka uredi sistem plačevanja članarin tako, da se te nakazujejo na transakcijski račun stranke. Stranka mora namreč zagotavljati evidenco o zakonitosti in namenskosti svojih prihodkov in odhodkov ter transparentnost poslovanja, kar je mogoče predvsem takrat, ko je zagotovljena evidenca o toku denarnih prilivov in odlivov ter s tem revizijska sled za izvajanje učinkovitega nadzora nad poslovanjem stranke. Uresničevanje navedenih ciljev je zagotovljeno, če stranka posluje prek transakcijskega računa, saj ponudnik plačilnih storitev zagotavlja zanesljivo evidenco o plačilih na računu stranke. Če pa stranka dopušča, da se izjemoma pobira članarino tudi v gotovini, je treba zagotoviti evidenco o plačilu v okviru blagajniškega dnevnika (kot to zahteva 36. člen ZDavP-2 v drugem odstavku), plačnik mora prejeti potrdilo o plačilu (blagajniška vplačilnica), izpolnjene pa morajo biti tudi druge zahteve blagajniškega poslovanja, določene z internimi pravili stranke in Slovenskimi računovodskimi standardi . Prav tako strankam predlagamo, da uredijo različna vprašanja gotovinskega oziroma blagajniškega poslovanja v internem aktu stranke (plačevanje z gotovino, evidentiranje blagajniškega poslovanja, hramba dokumentacije in gotovine, odgovornosti, izvajanje notranjih kontrol in podobno).


Vprašanje 4:
Ali lahko stranka nezakoniti prispevek vrne dajalcu prispevka?

V devetem odstavku 22. člena ZPolS je določeno, da mora stranka prispevke, ki jih pridobi v nasprotju s tem zakonom, v 30 dneh od prejema nakazati v humanitarne namene, kot so določeni v zakonu, ki ureja humanitarne organizacije.


Vprašanje 5:
Po statutu stranke morajo člani stranke, ki so funkcionarji (poslanci v Državnem zboru Republike Slovenije, svetniki, župani, podžupani) plačevati stranki 3 odstotke od svojih prejemkov. To plačujejo nekateri mesečno, nekateri pa letno. Pod katero vrsto prihodkov to evidentiramo – prispevki, članarina ali obvezna dajatev?

Od načina ureditve obveznosti članov stranke, ki so funkcionarji, da plačajo stranki 3 odsotke od svojih prejemkov, v statutu ali drugih internih aktih stranke, je odvisna pravna narava te vrste prihodkov stranke. Stranka lahko ta prihodke opredli kot:
a) članarino (1. točka prvega odstavka 21. člena ZPolS) ali
b) prispevek fizičnih oseb (2. točka prvega odstavka 21. člena ZPolS).

Od pravne narave prihodkov stranke je odvisen način evidentiranja teh prihodkov ter poročanje o tovrstnih prihodkih stranke v letnem poročilu stranke. Vsekakor pa obravnavana plačila niso obvezne dajatve v smislu javnofinančnih prihodkov, ker obveznosti plačila ne nalagajo predpisi, ampak jih stranka določi z internimi pravili.


Vprašanje 6:
Kako se evidentira neplačana članarina?

Evidentiranje neplačane članarine je odvisno od ureditve obveznosti plačila članarine v internih aktih stranke. Če je obveznost plačila članarine opredeljena kot vsakoletna obveznost člana stranke, ki mora biti izvršena do določenega dne, potem je po preteku navedenega roka treba za neplačane zapadle članarine vzpostaviti terjatve do članov. Predlagamo, da se to evidentira v skupini kontov »12. Kratkoročne terjatve do kupcev«, kot to opredeljuje Enotni kontni okvir za gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, kmečka gospodinjstva, zadruge, nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava ter društva in invalidske organizacije , ki sicer predvideva, da društva in invalidske organizacije kratkoročne terjatve do članov iz članarine izkazujejo v tej skupini kontov. O prilivih članarin in o prihodkih iz vzpostavljenih terjatev za neplačane članarine je treba poročati v računovodskih izkazih, ki so del letnega poročila stranke. Plačana članarina je priliv stranke v tistem letu, v katerem je vplačana na transakcijski račun stranke. Seveda pa navedeno tudi pomeni, da je treba v tekočem letu odločati o oprostitvi plačila članarine tistim članom, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev plačila članarine, določene v statutu stranke.


Vprašanje 7:
ZPolS v tretjem odstavku 22. člena določa, da morata stranka in fizična oseba, ki zanjo opravi storitev ali ji proda blago, skleniti ustrezno pogodbo v pisni obliki. Kdaj je to treba storiti?

Pri odgovoru na vprašanje, kako razumeti določbo tretjega odstavka 22. člena ZPolS, da morata stranka in fizična oseba, ki zanjo opravi storitev ali ji proda blago, skleniti ustrezno pogodbo v pisni obliki, je treba izhajati iz zakonskega okvira, ki ga predstavljajo naslednje določbe ZPolS:
- državni organi, organi lokalnih skupnosti, pravne osebe javnega in zasebnega prava ter samostojni podjetniki posamezniki in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, ne smejo financirati strank, razen če zakon določa drugače (25. člen ZPolS);
- stranka mora prispevke, ki jih je pridobila v neskladju z ZPolS, nakazati v humanitarne namene (deveti odstavek 22. člena ZPolS);
- prispevek za stranko je po tem zakonu, poleg prispevka v denarju, tudi vsako darilo ali drug nedenarni prispevek, brezplačna storitev za stranko, prevzem obveznosti stranke oziroma opravljanje storitev za stranko ali prodaja blaga stranki pod pogoji, ki stranko postavljajo v bolj ugoden položaj kot druge koristnike storitev oziroma kot kupce blaga teh oseb (prvi stavek drugega odstavka 22. člen ZPolS);
- kot prispevek za stranko se ne šteje delo, ki ga za stranko opravi fizična oseba, če za to ni dolžna izdati računa (prvi stavek drugega odstavka 22. člen ZPolS).

Glede na navedene omejitve mora stranka skrbeti za zakonitost svojih prihodkov kot tudi odhodkov, o njih zagotavljati evidenco in jih tudi dokumentirati. Tako je pomembno tudi, da tudi nižji račun zaradi izrednega popusta izvajalca storitve ali dobavitelja predstavlja prispevek v smislu drugega odstavka 22. člena ZPolS, ki pa je nezakonit, če ga izda subjekt iz 25. člena ZPolS. Za vsak strošek stranke motra obstajati verodostojna knjigovodska listina, ki je podlaga za plačilo (račun, naročilnica, pogodba ali druga listina), enako pa velja tudi za prihodke stranke.

Pri odgovoru na vprašanje je treba izhajati iz namena zakonske določbe. Tako je v zvezi z obveznostjo stranke in fizične osebe, ki zanjo opravi storitev ali ji proda blago, da morata skleniti ustrezno pogodbo v pisni obliki, v obrazložitvi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o političnih strankah (EVA 2009-1711-0009, 00717-18/2013/11 z dne 25. 7. 2013) zapisano: »da bi se pristojnim organom za nadzor nad tem zakonom zagotovili pogoji za učinkovito izvajanje nadzora nad zakonitim in pravilnim financiranjem strank, predlog zakona v tem členu določa, da bo morala fizična oseba, ki opravi storitev za stranko ali ji proda blago, z njo skleniti ustrezno pisno pogodbo.« Sklenitev pisne pogodbe s fizično osebo, ki opravi storitev za stranko ali ji proda blago, je torej predpisana z namenom zagotavljanja nadzora nad zakonitim in pravilnim financiranjem strank. Nadzor pristojnih inšpekcij oziroma drugih nadzornih organov nad fizičnimi osebami, ki opravljajo dejavnost in so pri tem obvezne izdajati račune, je namreč zagotovljen prek računov, ki vsebujejo vse potrebne podatke za opredelitev morebitne vsebine in višine prispevka, ki izvira iz popustov oziroma neodplačno opravljene storitve.

Stranka mora zagotavljati evidenco o zakonitosti in namenskosti svojih prihodkov in odhodkov ter transparentnost poslovanja. Tako mora imeti vsako plačilo stranke oziroma njen odhodek podlago v verodostojni knjigovodski listini, iz katere je razvidno, za kakšno vrsto stroška gre, kdaj in kje je strošek nastal, kdo je naročnik, vrednost storitve oziroma nabavljenega blaga, morebitni popust, morebitne oprostitve plačila in drugo. Prav tako je treba v pogodbi opredeliti druge oblike prispevkov stranki, ki jih dajejo fizične osebe (v smislu drugega odstavka 22. člena), iz pogodbe pa morajo biti razvidni vsi predpisani podatki o dajalcu prispevka, o vrsti in vrednosti prispevka, da ga stranka lahko tudi finančno ovrednoti, preveri zakonitost (državljanstvo fizične osebe) in o prispevku tudi poroča. Izhajajoč iz navedenih izhodišč je treba razumeti ureditev, da morata stranka in fizična oseba, ki zanjo opravi storitev ali ji proda blago, skleniti ustrezno pogodbo v pisni obliki.

Glede na navedeno v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZPolS:
1. ni treba skleniti pogodbe s fizično osebo, ki opravi delo (storitev) za stranko in:
- za neodplačno delo (storitev), ki ga je za stranko opravila, ni dolžna izdati računa (drugi stavek drugega odstavka 22. člena ZPolS) ali
- mora za svojo storitev (delo), ki jo opravi za stranko, v skladu s predpisi izdati račun;
2. je treba skleniti pogodbo s fizično osebo v vseh primerih, ko fizična oseba za stranko opravi odplačno delo (storitev), ali ji proda blago, pa ta oseba za opravljeno delo (storitev) ali prodajo blaga ni dolžna izstaviti računa; stranka torej fizični osebi plača delo (storitev) ali blago na podlagi pogodbe.
Iz ZPolS izhaja, da je treba skleniti pogodbo s fizično osebo tudi v vseh primerih, ko fizična oseba stranki neodplačno da blago ali ji nameni druge oblike prispevkov v smislu prvega stavka drugega odstavka 22. člena ZPolS, razen neodplačnega dela oziroma storitve iz prve alineje 1. točke. V pogodbi je treba opredeliti navedene elemente.


Vprašanje 8: Ali lahko stranka izplačuje članom stranke za udeležbo na določenih sestankih stranke kilometrino?

Odgovor na vprašanje, ali lahko stranka izplačuje članom za udeležbo na določenih sestankih stranke kilometrino, je odvisen od tega, ali so in kako so različne vrste povračil stroškov članom stranke (vključno s povračilom kilometrine) urejene v internih aktih stranke.

Pri tem opozarjamo, da je v zvezi z davčno obravnavo tovrstnih odhodkov stranke treba upoštevati davčne predpise, in sicer Zakon o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) in Zakon o davku na dohodek pravnih oseb . Tako ZDoh-2 ureja tudi povračila stroškov članom strank, ki se udejstvujejo v dejavnostih strank. Pri teh gre za druge dohodke v smislu 18. člena ZDoh-2, katerih obdavčitev oziroma izvzem iz davčne osnove je urejena v členih od 105 do 108. Pri tem ZDoh-2 v drugi alineji četrtega odstavka 108. člena določa, da se v davčno osnovo ne vštevajo prejemki, namenjeni pokritju dokumentiranih stroškov prevoza, nočitve in dnevnice, kadar je izplačilo opravljeno fizični osebi, ki prostovoljno oziroma na podlagi vabila ali poziva sodeluje tudi v dejavnostih strank, pod pogojem, da so navedene dejavnosti nepridobitne dejavnosti in v zvezi s tem prejme le povračilo navedenih stroškov pod pogoji in do višin, ki so določeni za povračila stroškov v predpisu Vlade Republike Slovenije iz 44. člena tega zakona. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja , na katero se sklicuje ZDoh-2, v 5. členu ureja prevoz na službenem potovanju. Tako določa:
(1) Povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine dejanskih stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, za prevoz, ki se izvaja z osebnim avtomobilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene, ali za najem osebnega avtomobila.
(2) Za povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju se šteje tudi povračilo stroškov za takse (letališke takse, peronske karte in podobno), povračilo stroškov za gorivo, če se uporablja službeno vozilo, cestnine in parkirnine ter povračilo stroškov za prevoz in prenos stvari oziroma prtljage.
(3) V primeru, da delojemalec uporablja lastno prevozno sredstvo, se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,37 evra za vsak prevožen kilometer.
(4) Povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju se ne všteva v davčno osnovo, če je dokumentirano s potnim nalogom in z računi. Iz potnega naloga mora biti razvidna odobritev delodajalca za posamezno vrsto prevoza.

Za podrobnejšo razlago davčnih predpisov je treba pridobiti odgovor od Davčne upravo Republike Slovenije, saj Računsko sodišče Republike Slovenije ni pristojno za tolmačenje predpisov. Pri tem vas lahko opozorimo na mnenje v zvezi s povračili stroškov članom društva, ki je objavljeno na spletni strani Davčne uprave Republike Slovenije .