najdi
  RevizijeAktualnoZnanjeDokumentiMedijiO sodiščuPomoč
Natisni Uvodna stranNačrt spletnega mestaEnglish

Poračun cen storitev v skladu z Uredbo MEDO (20. 1. 2015)


Številka: 330-2/2015/3
Datum: 9. 2. 2015


Zadeva: Izvedba poračunov cen storitev v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja ( Uradni list RS, št. 87/12, 109/12)

Dne 19. 1. 2015 je Računsko sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: računsko sodišče) prejelo dopis z zaprosilom za stališče glede izvedbe poračunov cen storitev v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju: Uredba MEDO). Ker se računsko sodišče ne more opredeljevati do konkretnih vprašanj, ne da bi pri uporabniku javnih sredstev opravilo revizijo, vam v skladu s 46. členom Poslovnika Računskega sodišča Republike Slovenije1 podajamo zgolj osebno strokovno mnenje, ki pa računskega sodišča ne zavezuje pri izvajanju revizij.

Izvajanje poračunov cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja ureja 6. člen Uredbe MEDO, ki določa obveznosti glede poračuna, in sicer:

»(1) Izvajalec za preteklo obračunsko obdobje ugotovi razliko med potrjeno ceno in obračunsko ceno opravljenih storitev.
(2) Ugotovljena razlika med potrjeno ceno in obračunsko ceno glede na dejansko količino opravljenih storitev v preteklem obračunskem obdobju se v elaboratu upošteva pri izračunu predračunske cene za naslednje obdobje.
(3) Izvajalec enkrat letno pripravi elaborat. Če razlika iz prejšnjega odstavka presega deset odstotkov od potrjene cene, mora elaborat poslati pristojnemu občinskemu organu, ki mora začeti postopek potrjevanja cene. «

Za razumevanje obveznosti poračuna velja posebej opozoriti, da v sestavi cene (prihodkov), do katere je upravičen izvajalec gospodarske javne službe (v nadaljevanju: GJS) varstva okolja lahko donos (dobiček) predstavlja največ toliko, kot določa 16. točka prvega odstavka 2. člena Uredbe MEDO, in sicer:
»16. donos na vložena poslovno potrebna osnovna sredstva izvajalca je donos izvajalca, ki ne sme presegati pet odstotkov od vrednosti poslovno potrebnih osnovnih sredstev za neposredno opravljanje posamezne javne službe.«

Vsak dobiček, ki presega v tej točki opredeljen maksimalni dobiček (oziroma s strani ustanovitelja opredeljen dobiček v potrjeni kalkulaciji cene, če je ta nižji) je presežni dobiček, ki mora biti predmet poračuna. Uredba MEDO je sicer pri opredelitvi določenih kategorij, ki vplivajo na poračun pomanjkljiva, zato jo je treba razlagati z vidika namena ureditve, predvsem pa je treba opozoriti tudi na pravila o državnih pomočeh, ki izvirajo iz 106 in 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije in so sestavni del slovenskega pravnega sistema. Zato velja posebej opozoriti, da mora Republika Slovenija na podlagi paketa evropske zakonodaje na področju državnih pomoči v obliki nadomestila za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v ta sklop sodijo tudi vse GJS), ki je bil uveljavljen v letu 2012, vsaki dve leti Evropski komisiji poročati o vzpostavljenem regulatornem okviru in njegovem izvajanju. V tej zvezi velja posebej opozoriti na pravila za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve ali storitve splošnega gospodarskega pomena (SSGP), ali t.i. "pravila Altmark2" v Sklepu Komisije z dne 20. 12. 2011 (v nadaljevanju: Sklep Komisije)3 , ki zaradi določenega vrednostnega praga za obvezno priglasitev Evropski komisiji4 zajema večino dodeljenih nadomestil5 za izvajanje storitev GJS na lokalnem nivoju. Po 6. členu Sklepa Komisije, ki ureja nadzor nad prekomernimi nadomestili »države članice zagotovijo, da nadomestilo, dodeljeno za opravljanje SSGP (med njimi tudi GJS, op.a.), izpolnjuje zahteve iz tega sklepa in zlasti, da podjetje ne prejme prekomernega nadomestila za izvajanje storitev SSGP (GJS).« V drugem odstavku 6. člen Sklepa Komisije določa: »Če je podjetje prejelo nadomestilo, višje od zneska, ki je nujen za pokrivanje stroškov, nastalih pri izpolnjevanju obveznosti javnih storitev (vključno z zmernim dobičkom), država članica od podjetja zahteva povračilo vseh prejetih prekomernih nadomestil. Merila za izračun nadomestila se posodobijo za v prihodnje. Kadar znesek prekomernega nadomestila ne presega 10 % zneska povprečnega letnega nadomestila, se tako prekomerno nadomestilo lahko prenese v naslednje obdobje in odšteje od zneska nadomestila za tisto obdobje.« Sklep komisije je neposredno veljaven v pravnem redu Republike Slovenije in ga je treba razlagati nadrejeno Uredbi MEDO.

Ko skušamo torej opredeliti obveznost poračuna na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe MEDO, je treba najprej opredeliti, kdaj se konča obračunsko obdobje. Uredba MEDO obračunskega obdobja ne opredeli jasno, razen tako, da v tretjem odstavku 6. člena uredbe določi obveznost izvajalca GJS, da enkrat letno izdela elaborat. Menimo, da je treba obračunsko obdobje torej razumeti kot obdobje, ki je bilo upoštevano pri izdelavi prvega elaborata po Uredbi MEDO, to pa naj bi bilo predvidoma eno leto. Torej obračunsko obdobje izteče skladno z izdelanim elaboratom, ki se je uporabljal v letu 2014. Za to »preteklo« obračunsko obdobje je treba torej obvezno opraviti poračun, v kolikor prihodki presegajo upravičene stroške in donos iz 2. člena Uredbe MEDO (zmerni dobiček iz 6. člena Sklepa Komisije).

Tako Uredba MEDO kot Sklep komisije pa ločujeta način izvedbe poračuna v primeru, če presežek presega 10 odstotkov potrjene cene6 . Uredba MEDO je sicer zapisana nejasno, kljub temu pa sklep, da poračun ni obvezen v primeru razlike, ki ne presega 10 odstotkov potrjene cene, ni pravilen. V skladu s 6. členom Sklepa Komisije je mogoče v primeru odstopanja, ki ne presega 10 odstotkov potrjene cene, poračun izvesti šele v prihodnjem obračunskem obdobju. Če pa so odstopanja večja od 10 odstotkov potrjene cene je treba poračun izvesti takoj. Zato je treba razumeti 6. člen Uredbe MEDO na način, da je v primeru, ko je presežni dobiček večji od 10 odstotkov potrjene cene opraviti poračun takoj in takoj tudi izdelati elaborat za spremembo cene, medtem ko se v primeru manjših razlik poračun upošteva pri izdelavi elaborata za prihodnje obračunsko obdobje.

Če želimo natančneje opredeliti roke za izvedbo poračuna, Uredba MEDO ne daje zadostnih usmeritev niti glede dolžine obračunskega obdobja, niti glede razumevanja pojma prejšnje in prihodnje obračunsko obdobje. Vendar pa bi z analogno uporabo drugih regulatornih ureditev7 lahko prišli do zaključka, da je regulatorno obdobje ob splošni predpostavki vsakoletne priprave elaboratov, začetka veljavnosti Uredbe MEDO s 1. 1. 2013 in razpoložljivostjo podatkov za izvedbo poračuna cen storitev obveznih GJS varstva okolja ob izdelavi letnih računovodskih izkazov, koledarsko leto. Leto 2014 je tako preteklo obračunsko obdobje, leto 2015 sedanje obračunsko obdobje in leto 2016 prihodnje obračunsko obdobje. Dejanska vrednost presežnega dobička izvajalcu GJS ni znana že 1. 1. sedanjega obračunskega obdobja (tekočega leta), temveč ob izdelavi računovodskih izkazov, torej najkasneje do 31. 3. tekočega leta. Ko izvajalec GJS ugotovi znesek presežnega dobička (predpostavimo8 , da to izračuna 31. 3. 2015), se:
  • v primeru, ko presežni dobiček presega 10 odstotkov potrjene cene, najkasneje na dan 31. 3. 2015 opravi obvezni poračun za celotni ugotovljeni presežni dobiček, obenem pa takoj izdela elaborat, ki ga izvajalec GJS v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe MEDO posreduje v odobritev občini z novim izračunom cene že za sedanje (tekoče) obračunsko obdobje, torej za leto 2015. Občina pa mora takoj pričeti s postopkom potrditve nove cene.
  • v primeru, ko presežni dobiček ne presega 10 odstotkov potrjene cene, poračuna ne izvede takoj (lahko pa se ga izvede). Cena storitve GJS lahko ostane na isti ravni, kot je bila predvidena z elaboratom za sedanje obračunsko obdobje (leto 2015), pri izdelavi elaborata za prihodnje obračunsko obdobje (leto 2016) pa se mora opraviti poračun in ceno izračunano po pravilih Uredbe MEDO za leto 2016 zniža za poračun presežnega dobička iz leta 2014.

Sprašujete tudi, ali smete opraviti poračun v smislu količinskega poračuna ali morate spremeniti ceno storitve in opraviti t.i. cenovni poračun. Za lažje razumevanje načina poračunavanja, naj spomnimo na nekaj osnovnih predpostavk pri zaračunavanju katerikoli storitve, ki izhajajo iz splošnih načel stroškovnega računovodstva. Vrednost storitve je zmnožek cene na enoto storitve in količine storitev. Cena na enoto storitve se izračuna na podlagi načrtovanih stroškov za določeno količino storitev, deljeno s količino storitev, ki je bila uporabljena pri oceni stroškov. Če zaradi poenostavitve izločimo vpliv stalnih stroškov in nesorazmerno spremenljivih stroškov lahko predpostavimo, da je strošek na enoto storitve, ne glede na obseg celotne količine opravljenih storitev, vedno enak. Vrednost opravljenih storitev se tako lahko spreminja, saj je odvisna od količine opravljenih storitev, cena pa se ne spreminja. Če storitve zaračunavamo na podlagi načrtovanih količin (akontativno) in konec obdobja ugotovimo, da so količine dejansko manjše od načrtovanih, se opravi količinski poračun ob nespremenjeni ceni na enoto storitve.

Poračun obračuna katerekoli storitve tako lahko izvedemo kot količinski poračun, ki se izračuna kot:
količinski poračun = (dejanska količina – predračunska količina) * predračunska (potrjena) cena
in se na računu (položnici) obračuna z uporabo potrjene cene in razlike v količinah.
Za spremembo cene pa gre tedaj, ko se dejanske količine ne razlikujejo od načrtovanih, kljub temu pa se dejanski stroški razlikujejo od načrtovanih. S tem se spremeni tudi vrednost stroškov na enoto storitve in zato je potrebna sprememba cene oziroma cenovni poračun.

Cenovni poračun pa izračunamo kot:
cenovni poračun = (obračunska cena - predračunska(potrjena) cena) * dejanska količina9
in se na položnici obračuna ali enkratno z uporabo razlike v ceni in dejanske količine ali pa se z upoštevanjem izjem pri izvajanju gospodarskih javnih služb spremeni cena za prihodnje obdobje in se poračun izvaja postopno.

Preden podrobneje obravnavamo zahteve Uredbe MEDO glede načina zaračunavanja ravnanja z odpadki, velja opozoriti na drugi odstavek 6. člena Uredbe MEDO, ki določa, da se pri elaboratu upošteva razlika med »potrjeno ceno in obračunsko ceno glede na dejansko količino opravljenih storitev«. Z upoštevanjem zgoraj opisanih splošnih načel stroškovnega računovodstva pri izračunavanju odmikov oziroma poračunavanju količin in cen lahko ugotovimo, da navedena določba 6. člena Uredbe MEDO uporablja za potrebe izračuna razlike kategorije, ki izhajajo iz cenovnega poračuna v primeru, da je predhodno že izveden količinski poračun. Posredno gre torej razumeti, da je količinski poračun potreben, če že ne obvezen, vsekakor pa je smiseln.

Pri izvajanju poračuna je treba ugotoviti, kateri izmed navedenih razlogov je vplival na ustvarjene presežne prihodke v primerjavi z upravičenimi, sprememba v količinah ali sprememba v stroških na enoto storitve. Če teh vzrokov ne ugotovimo, lahko nepravilno pristopimo k izvedbi poračuna in nepravilno spremenimo ceno storitve, čeprav se stroški na enoto storitve morda niso spremenili in presežni prihodki v celoti izvirajo zgolj iz preveč akontativno zaračunanih količin.

Še posebej pri oblikovanju cene ravnanja z odpadki, je pogost vzrok za neustrezno zaračunano vrednost storitev uporabljeno razmerje med volumenskimi10 in utežnimi enotami – kilogrami (v nadaljevanju: kg), v katerih se merijo količine odpadkov kot podlaga za izračun cene. Uredba MEDO v prvem odstavku 23. člena namreč določa: »predračunska cena se v delu, ki se nanaša na opravljanja storitev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, in v delu, ki se nanaša na stroške javne infrastrukture, oblikuje na kg opravljene storitve iz prvega odstavka prejšnjega člena in se uporabnikom zaračuna glede na prostornino zabojnika in pogostost odvoza.« V petem odstavku tega člena pa določa: »Izvajalec ceno iz prve, tretje in četrte alineje drugega odstavka prejšnjega člena, izraženo v kg, zaračuna uporabnikom sorazmerno glede na prostornino zabojnika za mešane komunalne odpadke in pogostost odvoza zabojnika, in sicer tako, da se najmanj enkrat letno razdeli masa v zadnjem obračunskem obdobju zbranih komunalnih odpadkov iz prve, druge in četrte alineje 1. točke ter 2. in 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena v posamezni občini na uporabnike glede na prostornino zabojnika za mešane komunalne odpadke in pogostost odvoza tega zabojnika.«

Uredba MEDO je glede oblikovanja cene storitev ravnanja z odpadki morda nekoliko nejasna, zaradi česar se pojavljajo različne interpretacije in posledično različne prakse izvajalcev GJS pri zaračunavanju teh storitev. Kljub temu menimo, da Uredba MEDO dokaj jasno določa, da se cena oblikuje na kg opravljene storitve in jo kot tako tudi potrdi občinski svet. Potrjene cene storitev obveznih občinskih GJS se ne smejo spreminjati, ampak kot take uporabljati pri zaračunavanju storitev.

Dikcijo prvega odstavka 23. člena Uredbe MEDO, da se cena »… uporabnikom zaračuna glede na prostornino zabojnika in pogostost odvoza« in dikcija v petem in šestem odstavku 23. člena Uredbe MEDO da se cena »… izražena v kg, zaračuna uporabnikom sorazmerno glede na prostornino zabojnika za mešane komunalne odpadke in pogostost odvoza zabojnika …« pa je treba razumeti, da se uporabnikom zaračuna cena, ki je izražena v kg, kot je tudi potrjena. Cena v taki merski enoti se ne sme razlikovati od potrjene cene, zato je nadaljevanje stavka mogoče razumeti le tako, da se količino posameznega uporabnika v kg ugotovi tako, da se upošteva sorazmerni del volumna posode posameznega uporabnika v skupnem volumnu posod vseh uporabnikov.

Če to izrazimo matematično, dobimo formulo:
količina posameznega uporabnika v kg (za enkratni odvoz11 ) = (celotna količina odpadkov v kg X volumen posode posameznega uporabnika) / (volumen posod vseh uporabnikov X število odvozov v letu)

Interpretacija, da je potrebno preračunati ceno tako, da ceno razdelimo sorazmerno na prostornino zabojnika, ni niti vsebinsko smiselna, saj se lahko sorazmerno prostornini zabojnikov preračuna zgolj vrednost vseh storitev GJS in ne cena, posledično preračunu vrednosti pa se oblikuje nova cena. Vendar če bi želeli uporabljati tako ceno, bi jo moral potrditi občinski svet kot pristojni regulator GJS12 .

Prav tako je za razumevanje načina tako predpisanega zaračunavanja pomembno nadaljevanje stavka petega odstavka 23. člena Uredbe MEDO, v katerem je pojasnjeno, kaj je bilo s tem zaračunavanjem mišljeno, saj določi način zaračunavanja: »… in sicer tako, da se najmanj enkrat letno razdeli masa v zadnjem obračunskem obdobju zbranih komunalnih odpadkov…… v posamezni občini na uporabnike glede na prostornino zabojnika za mešane komunalne odpadke in pogostost odvoza tega zabojnika«. Razumemo, da v tem delu stavka Uredba MEDO ne obravnava več »razdelitve cene« temveč ustrezen izračun količine odpadkov, ki se zaračuna uporabniku. Tako mora izvajalec GJS celotno količino odpadkov v masi (v kg) preračunati na uporabnika sorazmerno na volumen posode in pogostost odvozov. S tem pa se ne spreminja na občinskem svetu potrjena cena, temveč količina, ki se zaračuna uporabnikom in je izražena v kg. To določbo Uredbe MEDO pa lahko razumemo tudi kot obveznost letne preveritve tega izračuna in izvedbe količinskega poračuna, kljub temu da Uredba MEDO eksplicitno ureja le objavo teh podatkov o preračunu.

Izvajalci GJS in občine pa v praksi ravnajo različno, saj poznamo najmanj naslednje pristope:

1) Občinski svet potrdi ceno v €/kg, izvajalec GJS na položnicah uporablja to ceno, kot količino pa navede količino v kg, ki jo je izračunal s preračunom razmerja med volumnom posod za odpadke in težo odpadkov13 . Menimo, da je tak pristop skladen z ureditvijo v Uredbi MEDO, obenem pa omogoča najbolj pregledno izvedbo količinskega poračuna, saj se lahko jasno prikaže za koliko kg na uporabnika so dejanske količine odstopale od načrtovanih. Za količinski poračun ni potrebna izdelava elaborata, temveč le dokazljiv in javno objavljen izračun razlike med načrtovanimi in dejanskimi količinami.

2) Občinski svet potrdi ceno v €/kg, izvajalec GJS na položnicah uporablja kot količino volumen posod za odpadke (največkrat v litrih), zato pa z istim koeficientom kot izvajalec v točki 1 preračuna potrjeno ceno v €/kg v volumensko ceno (€ na m3 oziroma liter). Menimo, da tak pristop ni skladen z Uredbo MEDO, povzroči pa tudi težave pri poračunu, saj je podatek o količini (volumen posode) fiksen in se tudi zaradi odmikov dejanske od načrtovane količine spreminja cena. Izhajajoč iz vsebinskega razloga, zakaj se poračun opravlja, lahko ugotovimo da zgolj zato, ker so bile dejanske količine odpadkov v kg drugačne kot so bile načrtovane količine odpadkov, zato bi bilo pravilno tak poračun obravnavati kot količinski in ne kot cenovni poračun. Cena na enoto odpadkov (v kg) se v primeru, ko smo stroške na enoto načrtovali prav, količine pa narobe, namreč ostaja enaka, izvedba takega poračuna kot cenovnega poračuna pa bi vodila v obvezno pripravo elaborata ter potrditev drugačne cene, ki bi bila napačna. Menimo, da tudi za tovrstni količinski poračun ni potrebna izdelava elaborata, temveč le dokazljiv in javno objavljen izračun razlike med načrtovanimi in dejanskimi količinami.

3) Občinski svet potrdi ceno v €/kg in (ali zgolj) ceno v €/liter (m3), izvajalec GJS na položnicah uporablja kot količino volumen posod za odpadke (največkrat v litrih), zato pa z istim koeficientom kot izvajalec v točki 1 preračuna ceno v €/kg v volumensko ceno (€ na m3 oziroma liter). Ker pa občinski svet na podlagi elaborata potrdi ceno v €/liter (m3), pa je treba razumeti to ceno kot potrjeno ceno14 . Ker so količine (volumen posod za odpadke) nespremenljive, je vsak poračun, ki ga izvede izvajalec GJS, poračun potrjene cene, zato za tak poračun potrebuje elaborat in lahko spremembo cene obravnavamo zgolj kot cenovni poračun.

Količinske poračune je tako v primerih iz točke 1 in 2 mogoče in smiselno izvajati, vendar pa je pri tem pomembno dokazati obseg količinskega poračuna, ki mora izvirati iz razlike med načrtovanimi in dejansko realiziranimi količinami v kg oziroma številu odvozov. Zato je treba obseg količinskega poračuna ustrezno dokazati z izračunom razlike med v elaboratu uporabljenem razmerju za ugotavljanje količine odpadkov in dejanskim razmerjem količine odpadkov, obenem pa je treba novo izračunano razmerje (količino) uporabiti pri izdelavi novega elaborata. Po obračunu količinskega poračuna pa je treba obvezno ponovno preveriti odstopanje v višini doseženih prihodkov ter opraviti še cenovni poračun na način, kot ga predvideva 6. člen Uredbe MEDO.

Ne glede na navedeno naj ponovno opozorimo, da je opisano naše razumevanje ureditve obračunskega obdobja in načina izvajanja poračunov, saj je Uredba MEDO v določenih delih pomanjkljiva in bi jo bilo z namenom jasne opredelitve teh vsebin in poenotenja ravnanja izvajalcev GJS varstva okolja nujno potrebno dopolniti. Vsekakor pa velja glede navedenih vsebin pridobiti tudi stališče resorno pristojnega ministrstva za pripravo te uredbe.

---------------------
1. Uradni list RS, št. 91/01.
2. Sodba v zadevi C-280/00 z dne 24. 7. 2003, ki določa naslednje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da nadomestilo za javne storitve ne šteje za državno pomoč: (1) podjetje mora dejansko izpolnjevati obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene, (2) merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na pregleden in objektiven način, (3) nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička in (4) če podjetje ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v povprečnem dobro vodenem in ustrezno opremljenem podjetju.
3. UL L7 z dne 11. 1. 2012, ki je nadomestil Odločbo Komisije z dne 28. 11. 2005 (UL L 312 z dne 29. 11. 2005), ki določa pogoje za presojo združljivosti državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve z drugim odstavkom 106. člena Pogodbe o delovanju Unije, ki je Komisiji ni treba priglasiti.
4. Zgolj če bi bila vrednost nadomestila za javne storitve na letni ravni večja od 15 milijonov evrov, je treba upoštevati Okvir Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve.
5. Nadomestilo za opravljanje javne službe pomeni vsako korist, zlasti finančno, ki jo pristojni organ neposredno ali posredno dodeli iz javnih sredstev.
6. Potrjena cena se uporablja za primerjavo, če izračunamo presežni dobiček na enoto storitve. Če pa uporabljamo znesek celotnega presežnega dobička, pa uporabimo povprečno letno nadomestilo, kot to določa 6. člen Sklepa Komisije.
7. Npr. pri regulaciji cen na energetskem področju.
8. Če izračuna prej, se ustrezno uporablja datum, ko je ugotovljen presežni dobiček.
9. Dejanska količina se lahko uporabi, če prej izvedemo tudi količinski poračun. Sicer se uporabi pri poračunu načrtovana količina, saj se v odsotnosti količinskega poračuna vse razlike odrazijo v razliki v ceni, zato opozarjamo, da v tem primeru cena ni izračunana ustrezno in ne odraža realnih stroškov na enoto storitve.
10. Ki se izračunavajo iz volumna posod za odpadke in so lahko v litrih ali volumenskih metrih (v nadaljevanju: m3).
11. Pri mesečnem zaračunavanju količine se ta vrednost pomnoži s številom odvozov v tistem mesecu.
12. Če občinski svet na podlagi občinskega odloka potrdi tako oblikovano ceno, je tako ravnanje sicer neskladno z Uredbo MEDO, vendar veljavno, dokler občina ne uskladi svojega odloka z Uredbo MEDO.
13. Ter števila prevozov, vendar zaradi lažjega razumevanja navajamo v nadaljevanju le razmerje med težo in volumnom odpadkov.
14. Kar sicer ni skladno z Uredbo MEDO, vendar je občina samostojna pri regulaciji in potrditvi cene za izvajanje GJS varstva okolja, zato opozarjamo tudi na drugo možnost.
Znanje