najdi
  RevizijeAktualnoZnanjeDokumentiMedijiO sodiščuPomoč
Natisni Uvodna stranNačrt spletnega mestaEnglish

Zaračunavanje stroškov za izdajo projektnih pogojev in soglasij ter soglasja za priključitev (29. 5. 2008)


Številka: 1409-1/2008-8
Datum: 29. 5. 2008


Zadeva: Zaračunavanje stroškov za izdajo projektnih pogojev in soglasij ter soglasja za priključitev


Dne 5. 5. 2008 smo prejeli vaš dopis, v katerem nas prosite za mnenje glede zaračunavanja stroškov pri izdaji projektnih pogojev in soglasij ter soglasja za priključitev, ki se izdajajo v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem vam posredujemo naslednje mnenje Računskega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: računsko sodišče).

Računsko sodišče je v letih 2006 in 2007 izvedlo prečno revizijo zaračunavanja dajatev in prispevkov ob priključitvi na javna infrastrukturna omrežja. Pri tem je ugotovilo, da so soglasodajalci različno obravnavali investitorje pri zaračunavanju stroškov za izdajo projektnih pogojev in soglasij pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Zakon o graditvi objektov1 (v nadaljevanju: ZGO-1) je pred zadnjo spremembo pri izdaji projektnih pogojev in soglasij v 51. členu opredeljeval možnost zaračunavanja upravnih taks in materialnih stroškov, in sicer v odvisnosti od tega ali je bil pristojni soglasodajalec občina ali pa izvajalec gospodarske javne službe, ki je postal soglasodajalec na podlagi prenosa javnega pooblastila. V slednjem primeru je lahko soglasodajalec poleg upravne takse investitorju zaračunal tudi materialne stroške, ki jih je imel pri pripravi projektnih pogojev in izdaji soglasja o projektnih rešitvah. Ob tem je moral imeti podlago za zaračunavanje materialnih stroškov v predpisu, ki je moral določati tudi njihovo višino. Če pa je projektne pogoje in soglasja izdajala občina pa je ZGO-1 določal, da se lahko investitorju zaračuna upravno takso ne pa tudi materialni stroški. Ta določba ZGO-1 je tako predpostavljala, da je večina finančnih virov za kritje materialnih stroškov izdaje projektnih pogojev in soglasij zagotovljena v okviru rednih prihodkov proračuna lokalnih skupnosti.

Navedena določba ZGO-1 je omogočala neenakopravno obravnavo investitorjev pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Dodatno je k temu prispevalo dejstvo, da je določba 51. člena ZGO-1 o materialnih stroških v ZGO-1 določala le, da lahko pristojni soglasodajalec poleg upravne takse zaračuna še materialne stroške, ki jih je imel v zvezi z izdajo projektnih pogojev. Katere vrste stroškov je mogoče šteti med materialne stroške pa ZGO-1 ni določal. Navedeno je imelo za posledico, da so soglasodajaci pri določanju projektnih pogojev zaračunavali investitorjem različne vrste stroškov in tudi v različni višini.

Glede na dejstvo, da je opisano stanje pri zaračunavanju izdaje projektnih pogojev in soglasij bilo v veliki meri posledica nejasne zakonodaje, je računsko sodišče od Ministrstva za okolje in prostor zahtevalo, da uredi to področje na način, da bodo investitorji pri pridobivanju projektnih pogojev in soglasij k projektnim rešitvam obravnavani na enak način na območju celotne Republike Slovenije.
Posledično je bilo z zadnjimi spremembami ZGO-12 obravnavano področje deležno obsežnih sprememb, ki jih povzemamo v nadaljevanju.

Z zadnjo spremembo ZGO-1 uvaja soglasje za priključitev ter ga opredeljuje kot pogoje upravljalca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoča priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje (točka 5.5.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V ZGO-1 je nadalje dodan 49.b člen, ki opredeljuje obveznost pridobitve projektnih pogojev in soglasij oziroma soglasja za priključitev v odvisnosti od različnih vrst nameravanih gradenj in območij na katerih bodo te zgrajene. Tako določa, da če nameravana gradnja leži na območju, ki je s posebnimi predpisi ali z ZGO-1 opredeljeno kot varovalni pas gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje, mora investitor pred začetkom izdelovanja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti projektne pogoje, k projektnim rešitvam pa soglasje pristojnega organa oziroma nosilca javnega pooblastila. Za enostavne objekte in nezahtevne objekte ni treba pridobivati projektnih pogojev. V primeru, če nameravana gradnja leži na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, se šteje, da so projektni pogoji soglasodajalcev k projektnim rešitvam že pridobljeni z dnem izdaje mnenj k državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom. Investitor na njegovo zahtevo od ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve za državni prostorski načrt, oziroma občine za občinski podrobni prostorski načrt, brezplačno pridobi izvleček mnenj k državnemu prostorskemu načrtu oziroma občinskemu podrobnemu prostorskemu načrtu, iz katerega so jasno razvidni pogoji za projektiranje. Investitor mora po končanem projektiranju pridobiti soglasja pristojnih soglasodajalcev.

ZGO-1 v 49.b členu nadalje določa, da če se bo nameravana gradnja priključila na objekte gospodarske javne infrastrukture oziroma če se bo zaradi gradnje spremenila kapaciteta obstoječih priključkov, investitorju v zvezi priključitvijo objekta ni treba pridobiti projektnih pogojev in soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ampak od upravljalcev gospodarske javne infrastrukture pred izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobi samo soglasje za priključitev.

Sprememb so bile deležne tudi določbe, ki podrobneje določajo način pridobitve projektnih pogojev in soglasij k projektnim rešitvam (50. in 50.a člen ZGO-1). Med drugim je tako sedaj določeno, da določitev projektnih pogojev ni upravni akt in da zoper njih ni pritožbe, lahko pa se izpodbijajo v pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja, razen če posebni predpis ne določa drugače. Izdaja soglasja k projektnim rešitvam pa predstavlja ravnanje organa v upravni zadevi, saj v primeru če soglasodajalec ugotovi, da načrt oziroma projekt ni izdelan skladno s projektnimi pogoji, zavrne izdajo soglasja z upravno odločbo. Zakon o upravnem postopku3 (v nadaljevanju: ZUP-UPB2) pa v 2. členu določa, da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je izdajanje soglasij k projektnim rešitvam na izvajalce gospodarskih javnih služb lahko preneseno zgolj kot javno pooblastilo v upravni zadevi. Namreč, če lokalna skupnost podeli javno pooblastilo določenemu izvajalcu gospodarske javne službe za izdajo soglasij k projektnim rešitvam, vstopi ta v ista pravna razmerja kot upravni organ, torej ima v razmerju do uporabnikov iste pristojnosti, kot bi jih imela pri opravljanju teh dejanj oziroma pri izdajanju soglasij občina.

Nadalje gre ugotoviti, da ZGO-1 v 51. členu določa, da soglasodajalci za pripravo in izdajo projektnih pogojev in soglasij ter soglasja za priključitev niso upravičeni do plačila taks, povračila stroškov ali drugih plačil. Iz navedene določbe izhaja, da je zakonodajalec na ta način želel investitorje oprostiti plačila upravnih taks in drugih stroškov pri pridobivanju projektnih pogojev in soglasij ter soglasja za priključitev. Torej, kljub temu, da gre za upravno zadevo ni mogoče zaračunati upravnih taks, ker je zakonodajalec določil, da so te storitve proste plačila taks. Nadalje gre ugotoviti, da je s spremembami ZGO-1 tudi izključeno kakršnokoli zaračunavanje drugih (na primer materialnih) stroškov investitorjem, ki bi morebiti nastali soglasodajalcem pri določitvi projektnih pogojev in izdaji soglasij ter soglasja za priključitev. Navedena zakonska določba je tudi skladna z ZUP-UPB2, ki v 113. členu med drugim določa, da poseben zakon ali odlok sveta samoupravne lokalne skupnosti lahko določi, da stranka v določenih upravnih zadevah ne plačuje vseh ali določenih stroškov postopka.

ZGO-1 pa ne vsebuje nobenih (posebnih) določb o viru financiranja izvajanja teh nalog. Kljub temu pa iz ZGO-1 izhaja, da so vir za financiranje proračunska sredstva lokalnih skupnosti, saj so te soglasodajalec pri določanju projektnih pogojev in izdaji soglasij. Kot smo že obrazložili, gre pri izdaji soglasij za upravno zadevo iz pristojnosti lokalne skupnosti, s spremembami ZGO-1 pa so investitorji oproščeni plačila upravnih taks in morebitnih drugih stroškov postopka. V primeru, ko pa je soglasodajalec izvajalec gospodarske javne službe, na katerega je občina z javnim pooblastilom prenesla izvajanje nalog določanja projektnih pogojev in izdaje soglasij, mora zagotoviti tudi financiranje izvajanja prenesenih nalog iz vira, iz katerega bi sicer krila svoje stroške pri določanju projektnih pogojev in izdaji soglasij.

Glede na vse zapisano pa ne gre slediti razlagi, da bi bilo mogoče stroške izdaje projektnih pogojev in soglasij ter soglasja za priključitev kriti iz cene izvajanja storitev gospodarske javne službe, saj navedene naloge niso njihov sestavni del. Temu pritrjujeta tudi določbi 11. in 12. člena Zakona o gospodarskih javnih službah4 (v nadaljevanju: ZGJS). V 11. členu ZGJS je med drugim določeno, da strokovnotehnične, organizacijske in razvojne naloge na področju lokalnih gospodarskih javnih služb opravljajo lokalne skupnosti. Nadalje je v 12. členu ZGJS določeno, da so strokovnotehnične, organizacijske in razvojne naloge na področju gospodarskih javnih služb so naloge, ki se nanašajo tudi na določanje pogojev in dajanje soglasij k dovoljenjem za posege v prostor in okolje, če ti zadevajo infrastrukturne objekte in naprave gospodarskih javnih služb ter dajanje predpisanih dovoljenj za priključitev na infrastrukturne objekte in naprave gospodarskih javnih služb, če ni to kot javno pooblastilo preneseno na izvajalce gospodarskih javnih služb. Torej, pri izdaji projektnih pogojev in soglasij ter soglasja za priključitev ne gre za izvajanje gospodarske javne službe, ampak za del strokovnotehničnih, organizacijskih in razvojnih nalog, ki omogočajo nemoteno izvajanje gospodarskih javnih služb.




1: Uradni list RS, št. 110/02, 47/04.
2: Uradni list RS, št. 126/2007.
3: Uradni list RS, št. 24/06.
4: Uradni list RS, št. 32/93, 82/94.

Znanje