najdi
  RevizijeAktualnoZnanjeDokumentiMedijiO sodiščuPomoč
Natisni Uvodna stranNačrt spletnega mestaEnglish

Sofinanciranje sakralnih objektov v lasti rimokatoliške cerkve (10. 4. 2012)


Številka: 304-35/2011/4
Datum: 10. 4. 2012


Zadeva: Sofinanciranje sakralnih objektov v lasti rimokatoliške cerkve

Dne 29. 12. 2011 smo prejeli vaše zaprosilo za mnenje glede sofinanciranja sakralnih objektov v lasti rimokatoliške cerkve. Navajate, da prejemate pobude, da bi občina v proračun vključila investicijske transfere v obnovo sakralnih objektov ter nas v zvezi s tem prosite za mnenje o tem, ali predpisi omogočajo možnost sofinanciranja sakralnih objektov v lasti rimokatoliške cerkve, ki imajo status kulturne dediščine.

Ustava Republike Slovenije v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Zakon o verski svobodi1 v 4. členu ponavlja načelo laičnosti države ter določa načelo enakopravnosti verskih skupnosti, v 29. členu, ki opredeljuje financiranje registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti pa določa, da se registrirane cerkve in druge verske skupnosti financirajo predvsem iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega drugega premoženja ter iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so. Država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kot je opredeljen v 5. členu tega zakona. Podobno določbo vsebuje Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti2 , ki v prvem odstavku 20. člena določa, da lahko "družbena skupnost" daje verskim skupnostim gmotno podporo. Drugih določb glede financiranja navedena zakona kot temeljna zakona za področje ureditve verskih skupnosti, nimata.

Ob tem v primerih, ko se financirajo investicije v cerkvene objekte, ki so razglašeni za kulturne spomenike, lahko pridejo v poštev tudi določila Zakona o varstvu kulturne dediščine3 (v nadaljevanju: ZVKD-1) ter Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo4 (v nadaljevanju: ZUJIK) . ZUJIK v 66. členu, ki ureja pristojnosti občin, določa, da občina zagotavlja najmanj tiste javne kulturne dobrine, kot jih določajo posebni zakoni, sem pa sodi tudi varstvo kulturne dediščine. ZVKD-1 kot kulturni spomenik določa dediščino, ki je razglašena za spomenik ali ki je vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja (16. točka 3. člena), pri čemer se nepremični spomenik lokalnega pomena razglasi z odlokom občinskega sveta (12. in 13. člen). Zaradi posebnega varstvenega režima spomenika ter omejitev in obveznosti lastnika spomenika v zvezi s tem ZVKD-1 v določenih primerih opredeljuje pravico do nadomestila lastniku v primeru slabših pogojev za gospodarsko izkoriščanje spomenika (39. člen ZVKD-1) ter predvideva možnost vlaganja javnih sredstev, če so za varovanje, oživljanje spomenika ali izvedbo drugih ukrepov varstva potrebni izredni stroški, ki presegajo običajne stroške, koristi ter ugodnosti, ki izvirajo iz statusa spomenika in ti stroški niso v sorazmerju z zmožnostmi lastnika (40. člen ZVKD-1). ZVKD-1 v 35. členu ureja tudi sofinanciranje programa pokrajine ali občine za obnovo spomenikov, ki ga sprejme občina - ministrstvo lahko nameni občini dodatna sredstva za sofinanciranje programa vzdrževanja ali obnove spomenikov, ki ga sprejme občina, občina pa mora za program nameniti sredstva iz svojega proračuna najmanj v višini deleža iz državnega proračuna. Iz zgoraj navedenih določb je torej razvidno, da občina v določenih primerih, zaradi predpisanega varstvenega režima spomenika, lahko proračunska sredstva namenja tudi za vzdrževanje in obnovo cerkvenih objektov, če so z odlokom lokalne skupnosti v skladu s 13. členom ZVKD-1 razglašeni za kulturni spomenik lokalnega pomena. Verske skupnosti kot pravne osebe zasebnega prava lahko konkurirajo za sredstva iz občinskega proračuna, in sicer za izvedbo določenih programov ter kot je bilo že navedeno, tudi iz programov in projektov varstva premične in nepremične dediščine.

Kot že navedeno, vam brez izvedene revizije in poznavanja vseh okoliščin primera natančnega odgovora glede pravilnosti konkretnega ravnanja občine ne moremo podati. Pri tem pa naj poudarimo še, da je financiranje, ki ni predpisano z zakonom, vedno le možnost, ki je pogojena s ciljnimi usmeritvami občine, nikakor pa ne dolžnost občine - občina pa mora pri določanju svojih ciljev predvsem upoštevati svoje finančne zmožnosti.

Glede postopka dodeljevanja proračunskih sredstev je potrebno upoštevati še, da se transferna sredstva praviloma dodeljujejo z javnim razpisom. Pri dodeljevanju morajo neposredni uporabniki občinskih proračunov ravnati v skladu in po postopku, ki je urejen v 106.f in naslednjih členih Zakona o javnih financah ali 12. poglavju Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju: PPIPro) , ki se smiselno uporablja tudi za občine (1. člen PPIPro), razen, če je postopek dodeljevanja sredstev urejen v področnem predpisu (za področje kulture npr. ZUJIK). Predpisi določajo tudi nekatere izjeme, ko transferov ni potrebno dodeliti z javnim razpisom, poudarjamo pa, da morajo biti v primeru izjem izpolnjene vse okoliščine, ki jih predpisi zahtevajo.

---------------------
1 Uradni list RS, št. 14/07
2 Uradni list SRS, št. 15/76, 42/86 in Uradni list RS, št. 22/91.
3 Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/2011.
4 Uradni list RS, št. 77/07-UPB1, 56/08, 4/2010, 20/2011.
Znanje