Računsko sodišče je na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: MDDSZ) izvedlo revizijo smotrnosti, da bi odgovorilo na vprašanje, kako država skrbi za tiste, ki zaradi starosti, ali drugih posebnih potreb potrebujejo varstvo in nego drugih, oziroma ali je država uspešna pri zagotavljanju pomoči tistim, ki potrebujejo varstvo in nego drugih.
Proračun MDDSZ je po vrednosti eden največjih med neposrednimi uporabniki in je v letu 2006 predstavljal dobrih 13 % vseh odhodkov državnega proračuna. Za zagotavljanje socialnega varstva je MDDSZ istega leta namenilo kar 72 % celotnega proračuna ministrstva.
Z revizijo je bilo ugotovljeno, da socialno varstveni programi oziroma storitve ministrstva ne pokrivajo dejanskih potreb, poleg tega pa obstoječa mreža storitev vsem upravičencem ne zagotavlja enakih možnosti vključevanja glede na kraj, v katerem bivajo. Računsko sodišče meni, da MDDSZ kljub ciljem, ki jih je določilo v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 - 2010 (v nadaljevanju: resolucija), nima dovolj jasnega odgovora na vprašanje, kam s tistimi, ki potrebujejo varstvo in nego drugih.
Z leve: Dr. Miroslav Kranjc, Igor Šoltes
Četudi bo ministrstvo doseglo cilje iz resolucije o 5-odstotni vključenosti upravičencev, starih nad 65 let, v domove za starejše občane oziroma zagotovilo do konca leta 2010 približno 17.000 mest, to ne bo zadostilo obstoječemu povpraševanju. Na sprejem v institucionalno varstvo starejših, kjer so kapacitete domov (14.242 mest) polno zasedene, je v septembru 2007 čakalo 12.293 posameznikov, na sprejem v posebne socialno varstvene zavode pa 265 posameznikov. Poleg tega je na sprejem v varstveno delovne centre, ki zagotavljajo institucionalno varstvo odraslim s posebnimi potrebami, v juliju 2007 čakalo 227 posameznikov. Računsko sodišče meni, da bi ministrstvo zaradi vse hitrejšega staranja prebivalstva in zaradi drugih demografskih dejavnikov naše družbe moralo nameniti večjo pozornost razvoju oziroma širitvi ostalih socialno varstvenih storitev, predvsem različnim oblikam pomoči v domačem okolju.
Računsko sodišče meni, da obstaja tveganje, da ministrstvo ne bo v celoti doseglo cilja iz resolucije o enakih možnostih vključevanja v posamezne socialno varstvene programe, saj so razlike v ponudbi po posameznih statističnih regijah velike.
Ministrstvo na področju informiranja potencialnih uporabnikov storitev varstva in nege drugih nima izdelane strategije z jasno določenimi cilji in sistematično ne spremlja informiranosti javnosti o ponudbi socialno varstvenih storitev. Prav tako nima natančnega pregleda nad porabljenimi sredstvi, ki jih namenja informiranju javnosti. Menimo, da bi MDDSZ lahko z boljšim informiranjem ter nadaljnjim razvojem oblik pomoči na domu vsaj delno preusmerilo interes z institucionalnega varstva na druge oblike storitev, glede na to, da so cene različnih storitev za uporabnika primerljive.
Predstavitev z novinarske konference
