Računsko sodišče je izvedlo revizijo učinkovitosti poslovanja Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju: ministrstvo), ki od 10. 2. 2012 nadaljuje z delom kot Ministrstvo za kmetijstvo in okolje in h kateremu so se pridružila delovna področja Ministrstva za okolje in prostor, ki se nanašajo na okolje, pri izvajanju Zakona o vodah in predpisov, izdanih na podlagi Zakona o vodah.
Kratek povzetek ugotovitev
Pri tem smo ugotovili, da področje upravljanja z vodami ni strateško celovito urejeno, vodne pravice pa se ne podeljujejo pravočasno.
Zaradi nezaračunavanja plačil za rabo vode je Republika Slovenija zgolj v letih 2009 in 2010 izgubila najmanj 10,5 milijona evrov proračunskih prihodkov, v obdobju od leta 2005 do 2011 pa najmanj 25 milijonov evrov.
Ker je z različnim pristopom k zaračunavanju koncesijskih dajatev neenakopravno obravnavala posamezne uporabnike vode in nekaterim s tem omogočala boljši tržni položaj, je povzročila tudi tveganje nastanka nedovoljenih državnih pomoči, zato bo potrebno te dajatve poračunati tudi za pretekla obdobja. V vodni sklad se niso vplačali vsi prejemki, poraba sredstev pa ni temeljila na vnaprej določenih ciljih, merilih in prioritetah za določitev projektov, ki se financirajo iz sklada za vode, zaradi česar niso izvedeni ustrezni ukrepi urejanja vodotokov in s tem niso ustrezno zmanjšane posledice naravnih nesreč.
Predstavitev
Daljši povzetek ugotovitev
Cilj revizije je bil izrek mnenja o učinkovitosti poslovanja ministrstva pri izvajanju Zakona o vodah in predpisov, izdanih na podlagi Zakona o vodah, v delu, ki urejajo upravljanje z vodami in rabo vode, v obdobju od leta 2009 do konca leta 2010. Računsko sodišče je ocenjevalo učinkovitost poslovanja ministrstva tako, da je iskalo odgovore na vprašanji, ali je bilo ministrstvo učinkovito pri odločanju o rabi vode in ali je učinkovito upravljalo z zbranimi dajatvami za rabo vode.
Področje upravljanja z vodami in rabe vode do konca leta 2010 ni bilo celovito strateško urejeno, saj ministrstvo v predpisanem roku do konca leta 2009 ni pripravilo ključnega strateškega dokumenta, Načrta upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja. Dolgoročni cilji, pogoji in prioritete rabe vode zato niso bili določeni, in tako niso bile vzpostavljene enotne podlage za trajnostno odločanje o rabi vode. Načrt upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja 2009―2015 (v nadaljevanju: načrt upravljanja voda) je bil sprejet avgusta 2011, vendar pa v okviru tega dokumenta še ni izdelana celovita ekonomska analiza rabe vode, ki bi bila podlaga za določitev cene za posamezne vrste rabe vode v skladu z načelom "povzročitelj obremenitve plača".
Strateški dokumenti in Zakon o vodah ne določajo pogojev, meril in kriterijev, za katere rabe vode je treba pridobiti vodno dovoljenje in za katere koncesijo. Ministrstvo zato lahko arbitrarno odloča, za katere rabe je treba pridobiti posamezno vrsto vodne pravice. Take odločitve lahko vplivajo na zmanjšanje dajatev za pridobitev vodne pravice in neenakopravno obravnavo zavezancev, ki jim je bila za posamezne rabe vodna pravica že podeljena, in tistih, ki jim bo za enako rabo podeljena drugačna vodna pravica.
Ministrstvo vodnih pravic ni podeljevalo pravočasno. Konec leta 2010 še ni rešilo vseh vlog za podelitev vodnega dovoljenja, ki jih je do predpisanega roka, 10. 8. 2004, prejelo od zavezancev po 199. členu Zakona o vodah, ki so ob uveljavitvi ZV-1 vodo že rabili, vendar pa niso imeli podeljenega ustreznega vodnega dovoljenja. Ministrstvo tudi ni rešilo vseh vlog za nameravano rabo vode, ki jih je prejelo do leta 2010. Postopki podeljevanja vodnih dovoljenj so bili dolgotrajni, saj so v povprečju presegli predpisani rok za izdajo vodnega dovoljenja za skoraj devet mesecev.
Ministrstvo do konca leta 2010 ni rešilo 310 vloženih pobud za pripravo koncesijskega akta, od teh pa je bilo več kot 60 vlog zavezancev po 199. členu Zakona o vodah, ki so ob uveljavitvi Zakona o vodah vodo že rabili, niso pa imeli podeljene koncesije. Ministrstvo je pri podeljevanju koncesij zavezance po 199. členu Zakona o vodah obravnavalo neenakopravno in selektivno, čeprav so vsi v obdobju veljavnosti Zakona o vodah vodo rabili. Tiste, ki jim je koncesije podelilo, je obremenilo s plačevanjem koncesnin, večina pa koncesnin ni plačevala, ker jim ministrstvo ni pravočasno podelilo koncesij. Subjektom, ki jim ni odmerilo koncesnin, je omogočilo neupravičeno boljši konkurenčni položaj v primerjavi s subjekti, ki koncesnino plačujejo. Ocenjeni znesek premalo zaračunanih koncesnin, ki bi morale biti vplačane v državni in občinske proračune, je v letih 2009 in 2010 znašal vsaj 6.589.401 evrov.
Do konca leta 2010 ministrstvo ni vzpostavilo točne, popolne in zanesljive evidence vlog za pridobitev vodnih pravic in evidence podeljenih vodnih pravic. Vodni kataster ni vseboval popolnih in točnih podatkov o popisu voda in vodne infrastrukture. Obstoječe evidence o podeljenih vodnih pravicah, popisu voda in vodnih objektih ter napravah zato niso predstavljale popolne podlage za odločanje o podeljevanju vodnih pravic.
Ministrstvo ni pravočasno pripravilo in predložilo v sprejem predpisa, ki določa kriterije za določitev višine, načina in roka za plačilo za vodno pravico, pridobljeno z vodnim dovoljenjem. V letih 2009 in 2010 je bilo zato premalo zaračunanih in v državni proračun vplačanih vsaj 3.051.266 evrov za pridobitev vodnega dovoljenja. Ministrstvo za leto 2010 ni pravočasno določilo cen za osnovo vodnega povračila. V državni proračun je bilo zato premalo vplačanih 830.540 evrov dajatev za vodno povračilo.
Nadzor nad nepooblaščenimi odvzemi vode ni bil celovit, ker Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor ni razpolagal z vsemi podatki za načrtovanje in zato inšpekcijskih nadzorov nepooblaščene rabe ni redno izvajal. Tako ni bila ugotovljena nepooblaščena raba vodnega dobra za pristanišča in sidrišča, zaradi česar noben izvajalec te dejavnosti ni plačeval koncesnin, v letu 2009 pa tudi ne vodnega povračila.
Upravljanje z vodnimi izgubami ni bilo učinkovito, saj ministrstvo ni pripravilo enotne metodologije njihovega merjenja. Podatki ministrstva o izgubah vodovodnih sistemov zato med seboj niso bili primerljivi in niso bili ustrezna podlaga za načrtovanje ukrepov za zmanjševanje vodnih izgub.
Ministrstvo ni učinkovito upravljalo s sredstvi sklada za vode. V ta sklad se niso vplačevala vsa vplačila za vodno pravico, ki so viri sklada, ker ministrstvo ni zagotovilo celovite odmere plačil za pridobitev vodnih pravic. Cilji, merila in prioritete za določitev projektov, ki se financirajo iz sklada za vode, niso bili določeni na podlagi analize potreb in pričakovanih učinkov posameznih rab vode. Ministrstvo ni zagotovilo porabe sredstev za odobrene projekte, ni določilo kazalnikov in indikatorjev za merjenje učinkovitosti porabe sredstev iz sklada za vode in ni ocenjevalo učinkovitosti upravljanja s sredstvi sklada za vode.
Računsko sodišče je za odpravo ugotovljenih nesmotrnosti od Ministrstva za kmetijstvo in okolje zahtevalo izvedbo popravljalnih ukrepov, ki se nanašajo na vzpostavitev rednega spremljanja uresničevanja zastavljenih ciljev pri upravljanju in rabi vode, določitev pogojev, meril in kriterijev za določitev rab, za katere se podeljujejo vodna dovoljenja oziroma koncesije, aktivnosti za podelitev nepodeljenih vodnih dovoljenj in koncesij, ureditev evidenc za vodenje in spremljanje reševanja vlog za podelitev vodnih dovoljenj in koncesij, pripravo predpisa za določitev plačila za pridobitev vodnega dovoljenja, načrta inšpekcijskih nadzorov nepooblaščene rabe vode, določitev metod ugotavljanja odvzete vode in ureditev delovanja sklada za vode.
Računsko sodišče je Ministrstvu za kmetijstvo in okolje podalo tudi priporočila, naj spremlja, koliko časa preteče od prejema vlog za podelitev vodnih dovoljenj do začetka obravnave teh vlog, v evidencah za spremljanje reševanja vlog zagotavlja vse podatke za odmero dajatev, od zavezancev v napovedih za odmero vodnega povračila in koncesnin zahteva podatke, da bo lahko preverilo pravilnost zaračunane dajatve, sprejme navodila za izračun finančnih posledic sprememb predpisov, uredi izplačevanje nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijskih dejavnosti v skladu z načelom povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, prouči možnost ureditve posebnosti postopka podeljevanja vodnih dovoljenj v Zakonu o vodah ter izvede analizo tveganj nepooblaščenih odvzemov vode za različne rabe ter vzpostavi redno izmenjavo podatkov med organi v sestavi, na podlagi katerih bo mogoče odkrivati nepooblaščene rabe.
